"Zagotovo pa ni neškodljiva folklora predlog vladne novele zakona o tujcih, s katero aktualni oblastniki zaostrujejo jezikovne pogoje za državljanke in državljane tretjih držav – do te mere, da bo življenje migrantov z začasnim ali stalnim prebivanjem v Sloveniji še bolj osamljeno, še bolj bedno, še bolj neznosno.
V skladu z določili te novele bo lahko namreč velika večina priseljencev, ki jih, mimogrede, krvavo potrebujemo, v Sloveniji le še garala, brez družine, brez otrok, pod nenehnimi birokratskimi pritiski. Če bodo namreč hoteli v Slovenijo pripeljati družino ali nemara zaprositi za stalno prebivanje, bodo morali opraviti veliko težji izpit iz slovenščine. Za mnoge bo to nedosegljiv cilj. /.../
Vladajoči so se dodatno potrudili, da bo zahtevane pogoje izpolnil le še kakšen za jezike talentirani izobraženec z ustreznimi dohodki. Doslej je namreč država financirala od 180 do 240 ur jezikovne pomoči, po novem le še 60 odstotkov. Preostalo bodo morali primakniti tujci sami. Če plačila ne bodo zmogli, bodo seveda lahko še naprej bivali v plesnivih sobah s skupno kopalnico in po telefonu govorili z otroki. Pa garali bodo lahko tudi. Če bodo v Sloveniji seveda ostali …
Očitno je torej, da novi oblastniki, ki bi sami nujno potrebovali tečaj slovenščine – Stevanoviću bi recimo nekdo moral povedati, da se reče 's tem', ne 's temu', in da se 'sprtih strani' ne da 'implementirati' –, verjamejo le še v represijo. Integracija, ki vključuje državno pomoč v različnih oblikah, tako pri učenju jezika kot pri razumevanju kulture države gostiteljice in je eden od ključnih pogojev za mirno sobivanje, jih ne zanima. Treba je namreč pokazati surovo moč in neizprosnost. Ranljive skupine so v ta namen vedno pri roki."
