"Torej: Slovenija se je letos po indeksu blaginje (Prosperity Index, Atlantic Council) uvrstila na sijajno deseto mesto. Prehiteli smo številne razvite evropske države, med njimi Nemčijo, Avstrijo, Francijo, Italijo – in prav vse sosede. Hrvaško, ki naj bi se bojda zaradi nižjih davkov vrtoglavo hitro razvijala, smo na tej lestvici pustili daleč za seboj – na 36. mestu. Z Ameriko pa se itak nima smisla primerjati: obvisela je na sramotnem 38. mestu. Poleg Izraela. Če upoštevamo še rezultate lanskega jesenskega Eurobarometra, ki je pokazal, da je več kot 90 odstotkov vprašanih v Sloveniji zadovoljnih s svojim življenjem, najbrž ni pretiran sklep, da se v Sloveniji v povprečju dobro živi in da so koalicije, ki so nas vodile po osamosvojitvi, še kar uspešno vodile državo. Ali drugače: ni jim uspelo razsuti dosežkov predhodnic, ki so davke uporabljale za blagostanje vseh, ne le za peščico izbrancev.
V Sloveniji skratka ni prave potrebe po obsednem stanju v politiki, vrstečih se izrednih sejah, po zakonih, sprejetih po skrajšanem postopku, in katastrofičnih kritikah bivših oblastnikov, ki da so nas privedli do prepada gospodarskega in družbenega zloma. Nak, potrebujemo modro, umirjeno politiko, ki bo znala razločiti med dosežki na omenjenih področjih, ki jih je treba v skladu s ključno vrednoto Slovencev – solidarno družbo brez prevelike razslojenosti – ohraniti, in cilji, ki jih lahko s premišljenimi politikami skupaj, ne nujno enotni, dosežemo v zastavljenem času. Hudič je, da takšne oblasti nimamo niti v sledovih.
Vladajo nam osebki, ki so se do najvišjih odločevalskih mest v državi pririnili s predvolilnimi manipulacijami in lažnimi zavezami, s pomočjo tujih izpostav genocidne politike, bolj ali manj tajnim sponzorstvom elit in fašistoidnim razpihovanjem strahu pred tujci."
Vir: Dnevnik
