Če že dlje časa spremljate serijo potopisov o West Highland Way, potem vam bo že po nekaj odstavkih jasno, da se mi je tokrat v besedno tkivo zalezlo izdatno več sladkobe kot v prejšnjih člankih. Ni šlo drugače, tale je zadnji v seriji in kadar se poslavljam, imam navado trositi sladkor na vse strani.
Zadnje jutro
Na poti si nisva nikoli nastavljala budilke, vstajala sva pač, ko se je dvotretjinska večina udov strinjala, da se je varno postaviti pokonci. Lahko si predstavljate presenečenje in komično opletanje z rokami in nogami, ko naju je sedmi dan pokonci vrglo piskanje budilke že malo čez šesto uro zjutraj. Oči so se mi počasi razlepile in prestrašeno poslale sporočilo možganom, da je strop nižji, kot bi moral biti. Možgani so odgovorili, da je, kakor je očem že znano, lastnik telesa pač bedak in je rezerviral prenočišče v prevrnjenem sodu, ki s svojo kvadraturo ne more konkurirati niti študentskim sobicam. Pričakoval sem, da bodo noge naslednji del telesa s protestnim pismom, a so bile začuda zadovoljne s količino spanca. Je pa zato milo stokala hrbtenica. Postelja je bila preozka, prekratka in premehka, zato je vsak premik enega od naju predramil tudi drugega. Ker pa sva se na najine škotske postojanke naučila gledati z očmi pustolovcev, so se udje sčasoma sprijaznili s situacijo.
Po samopostrežnem zajtrku iz miniaturnega hladilnika na miniaturni mizici v miniaturni hiški je bilo treba kljub zgodnji uri na pot. Zadnji vlak bo iz Fort Williama odpeljal čez osem ur, do tja pa je še okoli 35 kilometrov. Na srečo sva imela za prvi del poti naročen taksi. Preden se vam zareče kaj o bogokletnosti, naj navedem olajševalne okoliščine. Uradna etapa se je začela 12 kilometrov od najinega prenočišča in po šestih dneh hoje nama na kraj pameti ni padlo, da bi noge trpinčila s tem dodatnim ovinkom izven začrtane poti.
Dobrovoljni taksist David nama je hitel razlagati o svojih raznovrstnih kariernih odločitvah, vedel je namreč, da ne bo več prišel do besede, ko bomo sredi poti pobrali še Angležinji, s katerima smo si delili taksi že prejšnji dan. Trenutno je šofer v domačem okraju, je povedal, v preteklosti pa je potoval po Evropi, bil natakar, kravji pastir in celo turistični vodnik na naši Soči. Kaj natanko je v Sloveniji počel in kako se mu je pri nas zdelo, ne bom nikoli vedel, ker so notranjost vozila takrat že polnili na gosto stkani monologi hiperaktivne Angležinje.
In jezik te ženske ni bil edina stvar, ki ji je znala delovati zgolj pri visokih obratih. Takoj ko smo prispeli v Kinlochleven, štartno točko etape, je stekla v hrib in nama in svoji prijateljici izginila izpred oči. Nikoli se nisem dobro ujel s hrupnimi ljudmi, tako da sem si fizično oddahnil, da je bilo vožnje konec in se je spet začela hoja. Tudi če je bilo treba najprej iz nahrbtnika povleči pelerino.
Zadnja etapa
Prvi del poti me je z mešanim gozdom in prijetnimi vzponi spomnil na Pohorje. Verjetno ni bil slučaj, da sem iz albuma spominov potegnil ravno takšno paralelo. V podzavest je vse pogosteje vdirala resničnost, ki je prežala na naju tisoče kilometrov stran, a hkrati sva bila od nje oddaljena samo še dan in pol. Prvi kilometer nisem imel pravih nog, mišice so bile mehke in niso želele sodelovati. Razlog ni bila utrujenost, ampak dejstvo, da je vsak korak naprej pomenil korak bližje koncu pustolovščine. Kot pri kakšni odlični knjigi, kjer vedno odlašam z branjem zadnjih strani, dokler radovednost ne premaga grenkobe slovesa.
Šele ko sva se znašla med značilnim škotskim hribovjem in so samotne širjave pomahale s svojo čarobno palico, je korak spet stekel. Večji del zadnje etape se je pot dvigala in v zadnjem delu spominjala na visokogorje, kakršno poznamo pri nas. Gozdovi, skale, gorska trava, kravjaki, takšne reči. Vse to postopno vzpenjanje naju je približno pet kilometrov pred ciljem nagradilo s spektakularnim razgledom - na eni strani se je dvigal v megleno nebo veličastni Ben Nevis, najvišja gora na Britanskem otočju, na drugi strani je v dolini ob morskem rokavu ležal Fort William, cilj današnjega dne in končni cilj West Higland Way. Ampak pot do tja je bila še dolga in, iskreno, ne najbolj prijetna.
Začelo se je s strmim spustom po makadamski cesti in končalo z zaključnim maršem po asfaltirani podlagi vse do drugo največjega mesta v Višavju. Sploh ta zadnji del je ubijal telo in duha, a ko sva po enem tednu spet zagledala belo črto po sredini ceste in semaforizirano križišče, sva to vzela za dober znak, da bova kmalu sedela pod toplo streho in praznila krožnik pred seboj.
Zadnje mesto
Mesto Fort William je šarmantna mešanica starega in modernega, ima okoli deset tisoč prebivalcev in, kar nama je bilo pomembneje, dovolj barov in restavracij, da nasiti številne pohodnike. Na trgu Gordon Square stoji kip, poimenovan Možakar z bolečimi stopali, ki velja za uradni konec West Higland Way, zato sva ga označila kot prvi cilj, naredila tam obvezno fotografijo in začela vohljati za restavracijo. Nisva bila izbirčna, to mi lahko verjamete. Edini kriterij je bila prazna miza.
Ob kar nekaj mizah so bili na tleh razpostavljeni nahrbtniki in brez izjeme so ljudje ob teh mizah jedli hitreje in bolj hlastno kot ljudje ob drugih mizah. Tudi midva nisva razbila tega vzorca. Iskreno priznam, da ne vem več, kaj natanko sem jedel, vem pa, da je teknilo kot vaniljev sladoled na prvi dan počitnic in izginilo s krožnika v sekundah, ne minutah.
Tako napolnjena s srečnimi kalorijami sva morala začeti iskati smer glavne železniške postaje, od koder bo v kratkem odpeljal vlak za Glasgow in naju vrnil na začetno točko. Za celotno pot, ki sva jo prehodila v zadnjih sedmih dneh, bo vlak potreboval zgolj štiri ure.
Mimogrede sva naletela na sopotnika iz Nemčije, Patricka in Volkerja. Segli smo si v roke, Patrick je bil kot običajno pri volji za debato in smeh, Volker pa je imel na ušesu svoj telefon. Po njegovem nasmehu mi je bilo jasno, da govori s svojo družino in ji obljublja, da bodo kmalu skupaj. Moral sem se nasmehniti še sam - tudi naša družina bo kmalu spet skupaj.
Kot dogovorjeno, se je z druge strani ulice oglasil še en znan glas. Škot Paul je sedel sam pred barom, na mizi pred njim en prazen in en napol prazen kozarec piva. Nemca sta se mu pridružila, midva pa sva mu lahko zgolj pomahala v slovo. Vlak je že čakal.
Spomini
Sedeža 10a in 10b v vagonu 3. Škotska je bila še povsod okoli naju, a slovo je že nemočno bingljalo v zraku. Neviden prijem časa naju je vlekel stran, kot mamina roka vleče otroka od polne mize slaščic. Tako kot ta mali otrok sem hitel goltati vase vse, kar sem še lahko ujel z očmi, nosom, rokami, skozi pore svoje kože. Vse bom pogrešal, to mi je bilo jasno že par dni prej, valovanje hribov, tisoče odtenkov zelene, lebdeči dež, ovce s črnimi obrazi, občutek majhnosti, ki ga vzbuja prazna pokrajina. Možganske shrambe sem odprl na stežaj, da bi za vekomaj shranil vso to dobroto, a že vnaprej vdan, da bom iz spomina lahko priklical le blede kopije prvotnih vtisov.
Že mora biti tako. Če ne drugega, bo iz vseh spominov, če jih bom lepo negoval, nekoč zrasla dovolj velika želja po še, da me bo zvlekla nazaj.
Pokrajina je drvela mimo okna vlaka kot pravkar končan film. Slike na oknu so se menjale hitro in v napačnem vrstnem redu. Irena je bila ves čas nalepljena na šipo z nasmehom do ušes. Tri četrtine mojih misli so bile že pri najinih treh otrocih, samo četrtina je še nostalgično premlevala spomine na najinih sedem čudovitih skupnih dni na Škotskem.
"Rada potujem z vlaki," je rekla s skoraj otroško navdušenostjo v glasu.
"Tudi jaz rad potujem," sem odvrnil. "S tabo," sem dodal v mislih.
Prijel sem Ireno za roko in ujel še en spomin, spomin na prvi zmenek, ko mi je bilo preveč nerodno, da bi prepletel svoje prste z njenimi. Tudi po to sva prišla na Škotsko. Po "naju". In to je nekaj, kar bova lahko odnesla s seboj domov.
