"Letošnja energetska kriza je v nekaterih pogledih tudi test spoznanj iz prejšnje krize. Dva ključna cilja na področju energetike, ki sta se izluščila iz ruskega napada na Ukrajino, sta nujnost razpršitve nabavnih virov in energetska neodvisnost. Države EU so takrat iz Rusije uvozile okoli polovico zemeljskega plina in z njegovo pomočjo celo načrtovale umik iz premoga. Poleg tega so iz Rusije uvozile skoraj tretjino surove nafte in naftnih derivatov.
Zdaj so te nabave bolj razpršene, kar po eni strani povečuje energetsko varnost, po drugi pa je že razpršitev nabav zvišala cene energentov. Tudi zato je letos, ko se je zaradi ameriško-izraelskega napada na Iran porušila svetovna preskrba z naftnimi derivati, manj govora o varčevanju in strah vzbujajo predvsem naraščajoče cene energentov.
Za pomladansko pomanjkanje goriv na bencinskih črpalkah niso bili krivi le običajni dnevni vozniki, ampak tudi kmetje, obrtniki in manjši prevozniki, ki so poskušali uskladiščiti del energentov, da bi prehiteli podražitve in s tem ublažili vpliv na končne cene. Zaloge so le kratkotrajna rešitev, ki je nekaterim rešila pomlad. A konca krize ni videti, pa čeprav Donald Trump svojim volivcem vztrajno zatrjuje, da bodo cene pogonskih goriv kmalu strmoglavile.
In tu se postavlja vprašanje drugega nauka izpred štirih let. Države EU povečujejo naložbe v obnovljive vire in njim prilagojeno infrastrukturo. Kaj je torej Slovenija v tem času naredila za zmanjšanje energetske odvisnosti od uvoza? Štiri leta je za energetsko preobrazbo sicer res malo. A to so dolga štiri izgubljena leta."
