Damijana Žišt
Veter se zaleze pod kožo, še preden zares stopiš v mesto. Nežen ali oster skoraj nikoli ne poneha. Ni naključje, da domačini pravijo, da ime Baku pomeni kraj, kjer vedno piha. Po eni od razlag ime izhaja iz perzijskega izraza Bad-kube, kar pomeni mesto vetrov oziroma "kjer bije veter". A če je veter prva stvar, ki jo začutiš ob prihodu v Baku, je ogenj tista, ki jo zares razumeš šele kasneje. Azerbajdžan ni brez razloga dežela ognja. Tudi ime države ima globlji pomen – izhaja iz staroperzijskega izraza Atropatene, kar pomeni dežela varovanega ognja oziroma večnega ognja. V Azerbajdžanu ognjeni plameni niso le metafora, temveč resničnost, ki prihaja iz zemlje. So del zgodovine države in danes celo del arhitekturnih stvaritev, ki jih v Bakuju ne manjka.
Baku leži ob Kaspijskem morju, največjem jezeru na svetu. Poleti ima morje okoli 22 stopinj Celzija, mestna promenada pa se razteza na kar 24 kilometrih. Baku je postal glavno mesto v 12. stoletju, po potresu, ki je uničil mesto Šamahi. Predsednik Azerbajdžana je Ilham Alijev, ki je na položaju od 31. oktobra 2003 in je sin Hejdarja Alijeva, ki velja za očeta sodobnega Azerbajdžana.
Samovar, simbol druženja, spoštovanja in tradicije
Čudoviti Azerbajdžan sem obiskala sredi aprila skupaj s turistično agencijo Slo Tours, kar je obetalo zanimivo potovanje. Za nas je skrbela vodička Brina Gomzi. Pot smo začeli na Brniku, nato pa prek Istanbula pozno zvečer prispeli v Baku. Tam nas je že pričakal domači vodič Arif Turin, ki je že naslednji dan začel uporabljati določene slovenske besede, ko je Brina prevajala njegovo predstavitev domovine. V tednu dni, kolikor smo se mudili v Azerbajdžanu, ki je zelo varna, čista in urejena država, smo vsak dan iz Bakuja odhajali na oglede res zanimivih krajev, saj smo tam tudi prebivali.
Azerbajdžan leži na stičišču Evrope in Azije. Na severu meji na Rusijo, na severozahodu na Gruzijo, na zahodu na Armenijo, na jugu na Iran, prek enklave Nahčivan pa tudi na Turčijo. Ljudje so znani po gostoljubju. So neposredni, ponosni na svojo državo in tradicijo, hkrati pa zaznamovani s sovjetsko preteklostjo in hitrimi spremembami zadnjih desetletij. Država je poleg nafte, zemeljskega plina in energetike znana še po kaviarju, preprogah, ognju in organizaciji velikih mednarodnih dogodkov.
Prvi dan obiska Bakuja nas je pot vodila na ogled starega mestnega jedra, kjer nas je Arif povabil na njihov tradicionalni črni čaj. "Mi smo dežela čaja," je dejal Arif, ko nam je pokazal, kako pripravljajo čaj v samovarju – kovinski posodi z dimnikom, v katerem kurijo les. Tak način priprave čaja poznajo v širšem azijskem prostoru in v Rusiji, a ima tukaj poseben pomen. "Samovar ni le kuhinjski predmet, ampak simbol druženja, spoštovanja in tradicije. Pogosto si ga podarjamo kot darilo, zelo pogosto ob porokah. Tudi sam sem ga prejel, ko sem se poročil, in prejeti takšno darilo je velika čast," je dodal Arif. Azerbajdžanci čaj pridelujejo sami in ga pijejo vsak dan. Čaj ima posebno mesto v njihovi kulturi. Pogosto se družijo ob njem, tudi na balkonih posedajo in kuhajo čaj v samovarjih ali pa ure in ure sedijo v restavracijah in ga pijejo. Alkohola večinoma ne uživajo, saj so pretežno muslimani. Ob čaju postrežejo sladkarije – halvo, baklavo, suho sadje, predvsem pa džeme in marmelade. Čaj uživajo na poseben način, kar smo pokusili tudi sami. V usta najprej dajo žličko marmelade, nato popijejo požirek čaja in vse skupaj počasi pogoltnejo.
Seveda ob čaju pride tudi hrana. Azerbajdžanska kuhinja je ena najbolj značilnih na Kavkazu. Temelji na mesu, predvsem jagnjetini in govedini, ter na sveži zelenjavi, zeliščih in rižu. Nacionalna jed je plov – bogata riževa jed z mesom, suhim sadjem, kostanjem in začimbami, ki jo pripravljajo na različne načine. Zelo razširjeni so kebabi ter dolma, torej polnjeni listi vinske trte ali zelenjava. Pogosta jed je tudi piti, počasi kuhana jagnječja enolončnica. Hrana je obilna, pogosto mastna, a zelo okusna in tesno povezana z gostoljubjem. Poleg čaja pijejo tudi ayran, osvežilno jogurtovo pijačo, ter vino in v zadnjih letih vse več sodobnih pijač.
Muzej preprog in zanimive poroke
Vodič Arif pravi: "Če čaj povezuje ljudi, preproge pripovedujejo, kdo smo." V Azerbajdžanu izdelujejo čudovite preproge. V Bakuju smo si ogledali tudi zelo zanimiv muzej preprog, v katerem hranijo prave mojstrovine. Ob poroki starši mladoporočencema pogosto podarijo eno ali dve preprogi. Tradicionalno so to svilene preproge, ki veljajo celo za antistresne. Izdelujejo jih tudi iz volne kamel, ovac in jagnjet. Po barvah in motivih se natančno ve, iz katerega dela države prihajajo.
V starem delu Bakuja stoji Širvanšahova palača z ročno izdelanimi okni iz orehovega lesa in muranskega stekla. V tem delu mesta stoji tudi Dekliški stolp. Legenda pravi, da je stolp dobil ime po tragičnem dogodku, ko je sultanova hči skočila z vrha stolpa, ker se ni hotela poročiti z moškim, ki ga ni ljubila, saj je šlo za dogovorjeno poroko. Arif nam je povedal, da so poroke v Azerbajdžanu še danes ponekod dogovorjene, vendar se večina mladih poroča iz ljubezni. "Poroke so velik družbeni dogodek in ena najpomembnejših tradicij naše države. Starši imajo pri porokah še vedno ključno vlogo. Par pred poroko ne sme živeti skupaj. Poročni postopek se začne, ko mati fanta kontaktira mater dekleta. Nato gre mati fanta skupaj z ženskimi članicami družine k materi dekleta, kjer jih pričaka njen ženski del družine. Ženske se med seboj pogovarjajo o mladem paru. Šele po nekaj srečanjih se jim pridružita tudi očeta fanta in dekleta. Poseben običaj je, da po teh srečanjih dekle pripravi čaj za vse. Če je čaj sladkan, pomeni, da se strinja s poroko, če ostane grenak, se ne strinja," je povedal Arif. Nato sledi zaroka, poroka pa šele približno čez šest mesecev. "Poroke so ogromne, pogosto s 600 ali celo do 1500 gosti. Gostje ne prinašajo daril, ampak denar, običajno vsaj dvakrat toliko, kot stane njihov meni v restavraciji, kjer poteka poročno slavje. Moški mora kupiti stanovanje ter zlato za nevesto in njeno mamo, ženska pa poskrbi za pohištvo in vse ostalo v hiši. Po poroki mladoporočenca živita blizu moževih staršev. Ločitve so redke, le okoli pet odstotkov jih je," je še pojasnil Arif.
Prva naftna črpalka je v Bakuju
Azerbajdžan je dežela nafte in zemeljskega plina. Prva črpanja nafte segajo v čas ruskega imperija okoli leta 1821, industrijsko črpanje pa se je začelo leta 1846. Prva naftna črpalka na svetu stoji prav v Bakuju, okoli nje pa je po vsej deželi, še posebej ob Kaspijskem morju, nepregledno število naftnih črpalk. "Nafta se črpa iz globin od 50 do 2000 metrov. Posamezna črpalka dnevno načrpa od več sto do dva tisoč litrov nafte. Nafta ni le industrija, je identiteta naše države. Če kdo na svojem zemljišču odkrije nafto ali plin, zemljišče odkupi država, lastnika pa bogato nagradi," je povedal Arif. Zato so življenjski stroški v državi precej nižji kot v Sloveniji in večini evropskih držav. "Z družino živimo v 75 kvadratnih metrov velikem stanovanju. Pozimi se ogrevamo s plinom, poleti hladimo s klimatsko napravo. Strošek plina pozimi znaša povprečno 25 evrov mesečno, približno toliko tudi elektrika za klimo. Življenje v Azerbajdžanu je razmeroma dostopno. Povprečna mesečna plača znaša okoli 1100 dolarjev, davek je sedemodstoten, zdravstvo in šolstvo pa sta brezplačna," nam je še povedal Arif.
Ker je država bogata z nafto, je tudi gorivo zelo poceni. Liter navadnega bencina stane okoli 50 centov, dizel pa od 60 do 70 centov. Uradna valuta je manat. Azerbajdžan ima okoli deset milijonov prebivalcev, od tega jih tri milijone živi v Bakuju. Večina prebivalcev je turškega izvora. Uradni jezik je azerbajdžanščina, veliko ljudi pa govori tudi rusko. Približno 95 odstotkov prebivalcev je muslimanov, večinoma šiitske veje, vendar je država sekularna. To se vidi tudi v mestih. Džamije so prisotne, a niso dominantne. Stare mošeje stojijo ob modernih stavbah. Vera je del identitete, ne določa pa vsakdanjega življenja. Družba je odprta, življenje pa pogosto bolj sproščeno, kot bi pričakovali. V državi, predvsem v Bakuju, so tudi lokali, kjer strežejo alkohol, ki ga muslimani seveda ne uživajo.
Zgodovino države zaznamuje tudi konflikt z Armenijo zaradi Karabaha, ki se je končal leta 2020, ko si je Azerbajdžan z vojaško silo povrnil ozemlje, izgubljeno po razpadu Sovjetske zveze leta 1991.
Dežela ognja, ognjenih stolpov in vina
Azerbajdžan je tudi dežela ognja. Ko strela udari v tla, lahko zaneti zemeljski plin, ki ga je v državi veliko, zato je videti, kot da zemlja gori. Posebna znamenitost je Yanar Dag – goreči hrib. Hitler si je med drugo svetovno vojno močno prizadeval osvojiti Azerbajdžan, predvsem zaradi nafte in plina. Domačini so zato ognjene zublje, ki so prihajali iz zemlje, prekrivali z zemljo, da bi jih pogasili in jih nemška letala ne bi opazila iz zraka ter bombardirala območja. Nemčija Sovjetske zveze nikoli ni osvojila.
Danes ogenj v Azerbajdžanu živi tudi v arhitekturi. Flame Towers – trije stolpi, visoki 182, 165 in 161 metrov – so ponos mesta Baku. Ponoči zasijejo kot plameni. Eden je hotel, drugi stanovanjski objekt, tretji poslovna stavba. Skupaj predstavljajo simbol sodobnega Azerbajdžana in njegove povezanosti z ognjem.
Baku je leta 2012 gostil Pesem Evrovizije, že več let tudi dirko formule 1, znan pa je tudi po borilnih športih. V državi je tudi zelo zanimiv narodni park Gobustan, več manjših vulkanov, ogromno vinogradov in vina ter še mnogo drugega.
Ko sediš ob čaju, z marmelado v ustih, med vetrom in ognjem, začneš razumevati. Baku ni le mesto. Azerbajdžan ni le država. Je zgodba, ki gori. "Imamo čaj, ogenj in gostoljubje. Če razumeš to troje, razumeš Azerbajdžan," nam je ob slovesu povedal vodič Arif.
