Gregor Grosman
San Francisco v ZDA velja po videzu za najbolj evropsko mesto, za obisk četrtega največjega mesta v Kaliforniji, če si želite ogledati vsaj glavne znamenitosti, pa boste potrebovali kakšne tri do štiri dni. Najbolj ikonični, to sta most Golden Gate (čezenj se je mogoče sprehoditi) in otok Alcatraz z zloglasnim zaporom, boste morda videli že iz letala, med pristajanjem. Za fotografijo Lombard Street, ene najbolj ovinkastih ulic na svetu, sprehod po najstarejši kitajski četrti v Severni Ameriki ali turistični obalni četrti Fisherman's Warf pa boste morali vzeti pot pod noge ali uporabiti katerega od javnih prevoznih sredstev.
Med temi so zelo priljubljene tudi taksi vožnje z avtonomnimi vozili Vaymo, ki pa jih Evropejci s svojimi mobilniki kar tako enostavno ne moremo naročiti. Lahko pa se brez težav za slabih deset dolarjev zapeljemo s katerim od zgodovinskih tramvajev, ki so narodni zgodovinski spomenik in vozijo prek strmih gričev mesta. Tu je še linija F, imenovana tudi Muni, s katero se lahko zelo poceni zapeljete od postaje Castro vzdolž ulice Market Street do ulice Embarcadero, skozi mestno jedro Civic Center in finančno četrt, preden zavije proti severu in sledi obali do Fisherman's Wharfa. Marsikdo vožnjo s temi starinskimi tramvaji opisuje kot skok v časovni stroj.
Vreden ogleda in vašega časa je vsekakor tudi Golden Gate Park v San Franciscu, ki je ogromna urbana oaza, večja celo od newyorškega Central Parka. Uredili so ga na nekdanjih peščenih sipinah in ponuja raznolike znamenitosti, od botaničnih vrtov do muzejev, vključno s Kalifornijsko akademijo znanosti, ter brezplačnih vrtov, kot je denimo japonski čajni vrt. Nujno morate obiskati tudi slavno vrsto viktorijanskih hiš Painted Ladies, ki se bohotijo ob parku Alamo Square in so ikona sanfranciškega šarma. Najlepši razgled na hiše, ki so se pojavile že v veliko filmih, in na mestno panoramo je z bližnjega travnika, kjer si mnogi domačini radi vzamejo čas za piknik. A zgolj v lepem vremenu, ko v mestu ni slovite megle. Za najlepši panoramski pogled na San Francisco pa se morate povzpeti na Twin Peaks. To sta hriba v središču mesta, od koder se v jasnem vremenu vidi precej daleč, najlepši razgled pa boste doživeli ob sončnem vzhodu ali zahodu.
Simbol neprebojnega zapora
Za oranžni most Golden Gate je gradbeni inženir Joseph B. Strauss sprva načrtoval, da bo sive barve, a oranžna z imenom International Orange, ki je v bistvu konzervatorska barva in se uporablja za zaščito jekla pred korozijo, naj bi bila ljudem tako všeč, da so ga pustili takšnega. Poleg tega je vidljivost v megli pri oranžni veliko boljša.
Poleg mostu je največja znamenitost zapor na skalnatem otočku sredi zaliva San Francisca, ki velja za enega najbolj razvpitih zaporov v zgodovini – Alcatraz. Imenujejo ga tudi The Rock, v prevodu Skala. Čeprav je kot zvezni zapor deloval manj kot tri desetletja, je postal globalni simbol strogega kaznovalnega sistema, skoraj nemogočih pobegov in legendarnih kriminalcev. Alcatraz ni bil od začetka zapor. Otok so že sredi 19. stoletja utrdili kot vojaško obrambno točko, pozneje so tam nastanili vojaške zapornike. V tej funkciji je deloval vse do leta 1933, ko ga je ameriška vojska predala ministrstvu za pravosodje.
Zvezni zapor so uradno odprli leta 1934. Njegova gradnja oziroma preureditev je bila odgovor na val organiziranega kriminala v ZDA v času prohibicije. Namen oblasti je bil ustvariti ustanovo, kamor bi lahko zaprli najnevarnejše in najbolj nepokorne kriminalce – tiste, ki so v drugih zaporih povzročali težave ali celo iz njih pobegnili. Alcatraz je bil zasnovan kot zapor z najvišjo stopnjo varnosti in minimalnimi privilegiji. Vsak element – od majhnih celic do strogega režima – je bil podrejen disciplini in nadzoru. Prvi zaporniki so na otok prispeli leta 1934. Kapaciteta zapora je bila okoli 450 zapornikov, vendar jih je bilo hkrati tam običajno precej manj, med 250 in 300. V 29 letih delovanja je skozi Alcatraz šlo približno 1500 zapornikov, kar je razmeroma malo v primerjavi z drugimi ameriškimi zapori.
Znani zaporniki
Med najbolj znanimi zaporniki so bili razvpit mafijski šef Al Capone, George "Machine Gun" Kelly, Robert Stroud, znan kot Birdman of Alcatraz, pa Alvin Karpis, uradni Public Enemy No. 1, torej državni sovražnik št. 1. Ti zaporniki niso bili nujno najhujši po storjenih zločinih, temveč po svoji neobvladljivosti v drugih ustanovah. A zakaj je bil pobeg iz Alcatraza skoraj nemogoč?
Prvi razlog je geografska izolacija otoka, saj leži približno dva kilometra od obale, obdan pa je z mrzlo in razburkano vodo. Tu so še močni morski tokovi, ki lahko plavalca zelo hitro odnesejo na odprto morje. Nizka temperatura vode privede do hipotermije, ki lahko nastopi v nekaj minutah, pobege pa so preprečevali tudi strogi varnostni ukrepi. Stražarji so bili oboroženi, z reflektorji so redno pregledovali okolico, okoli zapora je bilo več ograj, redno so izvajali preglede in štetje zapornikov. Kljub vsemu naštetemu je bilo v času delovanja zapora več poskusov pobega. V 14 poskusih naj bi sodelovalo 36 zapornikov, 23 so jih ujeli, šest ustrelili in ubili, dva sta se utopila, pet pa jih velja za pogrešane in domnevno mrtve.
Pobegi, ki burijo domišljijo
Prvi poskus pobega se je zgodil leta 1936, ko je zapornik Joseph Bowers skušal preplezati ograjo, a so ga stražarji ustrelili. Še posebej znan je krvavi incident leta 1946, imenovan Bitka za Alcatraz, ko so zaporniki prevzeli orožje, a se je poskus končal neuspešno. Za najbolj znan pobeg pa velja tisti, ki se je zgodil 11. junija 1962.
Zaporniki Frank Morris, ki je veljal za izjemno inteligentnega, saj je imel IQ okoli 133, ter brata John in Clarence Anglin (izkušena in iznajdljiva roparja bank) so pripravili enega najbolj domiselnih pobegov v zgodovini. Več mesecev so z žlicami širili odprtine v 20 centimetrov debelih stenah celic. Zakaj jih ni nihče slišal? Ker so hrup prikrivali med glasbeno uro, torej v času, ko so ostali zaporniki v svojih celicah igrali instrumente. Nato so izdelali lažne rešetke. Iz papirja, mila in las iz zaporniške brivnice ter iz cementnega prahu so naredili glave, ki so jih pobarvali s kožno barvo in položili na posteljo, da so pri štetju zavedli stražarje, ki so manjkajoče zapornike odkrili šele naslednje jutro. To je bil ključni del prevare.
Kopali, plezali, plavali
Morris in brata Anglin so se poznali že iz prejšnjih zaporov, takratni upravnik zapora pa ni upošteval priporočil, da jih ne namestijo v sosednje celice, kar je trojici omogočalo skupno načrtovanje pobega, na katerega so se pripravljali več mesecev. Pomagal jim je še zapornik Allen West, ki pa na koncu ni pobegnil, saj mu ni uspelo priti skozi zanj premajhno odprtino. Iz več kot 50 dežnih plaščev so zaporniki sestavili splav in rešilne jopiče za pobeg, splezali skozi nevarovani servisni hodnik za celicami, zlezli do vrha bloka in skozi prezračevalni jašek prišli na streho. Od tam so se spustili približno 15 metrov po cevi do tal, preplezali bodečo žico in prišli do obale otoka.
Pri pobegu so izginili brez sledi in čeprav FBI uradno meni, da so se utopili, njihove usode nikoli niso dokončno razjasnili. FBI, ki je primer preiskoval do leta 1979, je sicer našel del splava in opreme ter nekaj osebnih predmetov, nikoli pa niso našli trupel ali neposrednih dokazov, da so pobegli zaporniki umrli.
Pobeg tako še danes ostaja ena največjih skrivnosti Alcatraza, za katerega zaprtje so se oblasti odločile leto dni po tem pobegu, torej leta 1963. Kot glavne razloge so navedli izjemno visoke stroške obratovanja, predvsem na račun izolacije oziroma lokacije zapora, dotrajano infrastrukturo in logistične težave pri oskrbi z vodo in energijo. Zadnje zapornike so tako preselili na celino, otok, ki je od leta 1972 del narodnega parka Golden Gate, pa je ostal prazen in je danes ena najbolj obiskanih turističnih znamenitosti v ZDA.
