Najtežje prislužena darila se nam najgloblje vsidrajo v spomin. Prav iz takšnega kosa blaga je bil izrezan najin tretji pohodniški dan.
Jamranje, ki to ni
Ker bom v prvi polovici tega teksta na veliko jamral, dajmo kar tukaj razčistiti, da mi je bila tretja etapa pohodniške poti West Highland Way ena najljubših. Morda ne hrustancu v mojih sklepih, zagotovo pa vsem mojim čutilom. Začetek ob jezeru, sprehod skozi mističen gozd, slapovi, spet jezero in nato, končno, Višavje. Ni toliko barv na slikarski paleti impresionista, kot nama jih je plesalo pred očmi na poti od Rowardennana do Inverarnana.
Ker pa si je vse, kar je lepo, treba prislužiti, Škoti potke od enega kraja do drugega niso povlekli v ravni črti. Črta je šla gor in dol, levo, desno in naokoli. Predvsem gor in dol. Tako kot dan poprej je bila namreč tudi ob severni polovici Loch Lomonda glavna tema poti "stopnice". Čudovito speljane tik ob obali in naravno tlakovane z manjšimi in večjimi skalami, a še vedno "stopnice".
A za vsak "preklete štenge" je pot ponudila vsaj eden "vau, poglej si to". Pot je bila speljana tik ob vodi - in čeprav severni del jezera nima več toliko otokov, je bil pogled na gladko jutranjo gladino čarobno spokojen. Vsake toliko je monotonost ozke steze razbil slap ali pa živahen potoček, da sva kot majhna otroka odhopsala po kamnih na drugo stran. Neumna nadrobnost, zaradi katere se primeš za roke in se drug drugemu navihano nasmehneš. Tudi po to sva prišla na Škotsko.
Korajžni in nerodni
Srečevala sva številne pogumneže, ki so noč preživeli v šotoru na obali jezera. Bilo je hladno in vlažno jutro, zadrge šotorov so se odpirale počasi in negotovo, glave, ki so pokukale skozi odprtino, so zaspano mežikale - in noge so se trudno pretegovale. Moja pustolovska plat jim je zavidala, realna pa je bila zadovoljna z izbiro udobnejšega ležišča. Če ob misli na šotoriranje pomislite "to je to", se ne ustrašite nočnih temperatur med ničlo in desetimi stopinjami in ste pripravljeni tovoriti vso opremo za taborjenje s seboj, je to vsekakor eden od bolj pustolovskih načinov uživanja v krajinah poti West Higland Way. Ponekod je taborjenje sicer omejeno na točno določena območja, a glede na to, kje vse sva videvala šotore, bi rekel, da Škoti jemljejo ta pravila precej ohlapno.
V tistem trenutku se mi je zazdelo, da sva z Ireno edina prebivalca tega planeta
Na šestem kilometru sem sam sebi in vsem prisotnim demonstriral, zakaj sem kozorog zgolj po horoskopu. Ob koraku z enega kamna na drugega, pri čemer višinske razlike ni bilo več kot 20 centimetrov, je podplat desnega čevlja izgubil stik z vlažno podlago. Neusmiljeni zakoni fizike so nato desnici veleli, naj se dvigne visoko v zrak, kar je noga brez oporekanja ubogala. To ni bilo všeč moji levi nogi, ki je naenkrat morala nositi težo ene cele nerodne budale, zato je tudi ta odpovedala poslušnost možganom. Ti so bili v tem trenutku že v stanju paničnega kričanja, dajali so ukaze nogam, naj se zresnijo, bevskali so na roke, naj z divjim opletanjem lovijo ravnotežje, in rotili usta, naj vendar ne kričijo, ker bo to samo pritegnilo pozornost mimoidočih na komedijo. Na koncu ni nič zaleglo. Možgani so vrgli puško v koruzo in preklopili v način zmanjševanja škode, kar pri mojih letih pomeni za vsako ceno zaščititi kolke. V tistem delčku sekunde je padla soglasna odločitev celotnega telesa, da žrtvuje desni komolec. Očitno pri ostalih okončinah ni najbolj priljubljen.
Ko sem obležal na riti, hrbtu in, seveda, komolcu kot smrtno ranjena sardina, je prišlo tistih nekaj strašnih sekund pulzirajoče bolečine, ko čakaš, kako dolgo se bo stopnjevalo. Utripalo je in utripalo in se na lestvici od 1 do 10 na srečo ustavilo nekje pri 8.2. Kratkoročno je to pomenilo, da ne bo treba prekinjati pohoda, dolgoročno se pač ne bom več naslanjal na desni komolec. Na srečo imam dva.
Wee dram
Še dobro, da se nama je obetal postanek v hotelu v Inversnaidu. Če ima praktično vsak škotski hotel, bar, pub in restavracija, ki sva jo obiskala, nek svoj karakter, potem bi Inversnaid Hotel opisal kot križanca med jugoslovanskim zdraviliščem in hidroelektrarno. Blatne pohodniške čevlje sva morala pustiti v veži in v nogavicah po kičasto rdeči preprogi vstopiti v jedilnico in bar, ki sta prebegnila iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Čudaštvo se je nadaljevalo vse v toaleto, kjer sem v nogavicah stal pred pisoarjem. Moj vodovod je povsem odpovedal poslušnost, dokler se nisem prisilil razmišljati o čem drugem kot o urološki zgodovini debele preproge pod mojimi nogavicami.
Da bi si razkužila želodec in predvsem misli, sva si v baru naročila viski - seveda spet cenenega, uvoženega - in posadila svoji utrujeni telesi za najbližjo mizo. "Wee dram," se je oglasilo za nama. Bil je eden od pohodnikov, na katerega sva ga na poti že nekajkrat naletela. Narava večdnevnih pohodov je pač takšna, da ves čas srečuješ iste ljudi - in ta visok možakar mojih let in njegova žena sta bila dva od teh sopohodnikov. Prisedla sta in povedala, da je on Nizozemec, ona pa Škotinja. Na videz prijeten par, poročena sta že dvajset let, ona bo med potjo obiskala svoje sorodnike, njegov glavni cilj pa je preboleti odvisnosti od alkohola. Pošalil sem se, da domovina viskija morda ni najboljša lokacija za tovrstno terapijo, kar je naletelo na mlačen odziv publike. Da bi presekal nerodno tišino, sem ga vprašal, kaj pomeni "wee dram". Baje je to škotska različico naše ponarodele fraze "en'ga kratkega, prosim". Ob izmenjavi zanimivosti, ki smo jih doživeli ob poti, je Nizozemec najbolj navdušeno in podrobno opisoval obisk bližnje destilarne viskija. Novo šalo sem imel na robu jezika, a sem jo raje pogoltnil.
Ob slovesu sva se z Ireno spogledala in medlo nasmehnila. Nihče od naju ne bi stavil polovice centa na možakarjevo uspešno ozdravitev. Bo že držalo, lastne odlike vidimo prvi in edini, lastne napake pa zadnji na svetu.
Čarobni gozd
Za nenavadnim hotelom je pot zavila vzhodno od Loch Lomonda v gozd s številnimi pravljičnimi atributi. Kot bi nekdo zamenjal kanal na televizorju, so se spremenile barve, vonjave in zvoki. Ogromni hrasti, ki sta jim dež in veter zvila veje, in z mahom prekrite jelke in smreke. Pod njimi živo zelena trava in do kolen segajoči grmi borovnic. Na gozdnih jasah sva naletela na številne ruševine kamnitih zgradb, ki jih je gozd že skorajda vzel za svoje. Čudovito.
Komaj sva se navadila ne mehko in relativno ravno podlago pod nogami, sva se spet obrnila proti jezeru in obhodila še njegove zadnje kilometre - mimo slikovitega, z gozdom poraščenega otočka, do izliva reke Falloch, kjer se konča jezero, ki nama je delalo družbo polnih 50 kilometrov.
Zbogom Loch Lommond, pozdravljeno Višavje.
Deset minut hoje in spet je nevidna roka zamenjala kanal na televizorju. Jezero je skupaj z vsemi pohodniki izginilo za vogalom in stala sva sredi razglednice. Levo in desno se je v neskončnost dvigalo kopasto hribovje. Le tu in tam se je sramežljivo kazalo kakšno drevo, večina pokrajine pa je bila poraščena z gosto, rjavo travo, s katero se je poigraval veter kot burja z Jadranom. Težko vam pojasnim, zakaj, a v tistem trenutku se mi je zazdelo, da sva z Ireno edina prebivalca tega planeta. Če bi le lahko ustekleničil tisti občutek popolne mirnosti in si ga shranil za pozneje ... Škotsko višavje nama je pripravilo nepozabno dobrodošlico.
Škoda, da se je dan že prevešal proti koncu.
Zaključek tretje etape je v nama zbujal mešane občutke iz dveh razlogov: prvič, po celodnevnem napredovanju v skoraj ravni črti proti severu sva morala narediti 180 stopinjski obrat in se ob glavni cesti vrniti skorajda kilometer proti jugu, in, drugič, prenočila bova v Drovers Inn.
Gre za eno najstarejših škotskih pivnic, kjer naj bi pred približno 300 leti obedoval legendarni Rob Roy. Je pa to tudi ena najbolj obiskanih lokacij lovcev na duhove na Škotskem.
Uh, vem, ravno je postalo napeto, ampak na tem mestu bom naredil nesramen rez in prihranil zgodbo o duhovih za naslednji teden. Saj bo hitro okoli, obljubim.
