Uf, dopust. Na morje bo treba odriniti. Kar je bilo nekdaj veliko pričakovanje, se je v času naraščajoče cestne pločevine spremenilo v travmatično izkušnjo. Nekoč smo po tedne in tedne veselo sanjali, da bomo kmalu šli na morje, sedaj me tlači mora, da ne bi obstal v enem izmed stoterih cestnih zamaškov. Kaj 'češ, gremo, pa magari za pet dni. Kam na morje? Jasno za povprečnega Slovenca – na Hrvaško.
Iz previdnosti izberem bližnjo lokacijo. Najprej sem se na Bookingu spogledoval s Kačjakom pri Crikvenici, a so me ohladili spletni komentarji gostov o arheoloških mobilnih hišicah. Tistih, v katerih so snemali hrvaško-srbsko uspešnico Svadba (Ohcet). Če ste si komedijo ogledali – v enem izmed prizorov trhla lesena ograda okoli hiške razpade ob prvem dotiku. Sicer pa, kaj je hujšega od tega, da hrvaško dekle v Londonu zanosi s črncem? Samo to, da zanosi s Srbom ... Vam rečem, res smešna ohcet. Bolj jo razumemo tisti, ki smo zrasli v SFRJ. In se še danes nostalgično vračamo na naš plavi Jadran.
Da bi bilo še bolj smešno, smo na dopustu končali v apartmaju pet kilometrov severneje od Kačjaka – v Jadranovu. In kaj je lahko hujšega od na evre mahnjenega gostitelja Hrvata? Da ti ključ preda temnopolti lastnik apartmaja s porschejem iz Nemčije. Kar je res, je res, vsega kriva je EU. Pa bodi dovolj šale ... Na cilju sem slavil, ker smo Googlove načrtovane tri ure poti zmogli v zgolj štirih; dodatno uro nam je tisti ponedeljek nabila cestninska postaja Lučko. Apartma sicer ni bil za čisto desetko, četudi mu na spletu kaže oceno 9,8. Je pa bil čist kot bolnišnična soba, kar zame šteje največ – gotovo več kot komentarji o pajkovih mrežah in umazaniji hiške na Kačjaku.
Naša plaža je bila blizu in neobljudena, ampak v povabilu ni pisalo, da se je treba do nje strmo spuščati po kamnitih stopnicah, ki jih raje nisem štel. Kapo dol vsem, ki premagujejo 454 stopnic na Kalvarijo! Če ne drugega, so moja kolena ugotovila, da Gamsove kalogenske pilule delujejo. Brez heca. In po petih dnevih sem že bil toliko fit, da sem vzljubil vzpone in spuste do Jadranskega morja. Sedeč za računalnikom, jih že pogrešam. S plaže Havišće se vidi Krk, skuterjev v bližni ni, morje pa čisto kot solza ... In še največja dopustniška zmaga: domov smo prispeli po planu – v treh urah.
Aja, še to moram omeniti ... "Prosim, če nas ocenite z desetko," si je ob slovesu zaželel lastnik in stisnil roko ženi, ker da smo apartma zapustili še bolj čist, kot smo ga pred petimi dnevi najeli. Svašta!
