Okušanje ovčje drobovine, vzpenjanje po Hudičevih stopnicah in spanje v sodu se stežka znajdejo na običajnem koledarju. Na West Highland Way lahko vse troje obkljukate v enem dnevu.
Po dnevu, ki nama je serijsko umoril vsako nogo posebej, sva se prebudila presenetljivo sveža. Že dolgo nisva spala v tako udobni postelji. Tudi namakanje v kadi, polni tople vode, je pridodalo svoje. Hotel Kingshouse je presegel najina pričakovanja, pa še sploh nisva dobila zajtrka. V jedilnici sem ob pogledu na jelena, ki se je (oh, kako kičasto) pasel na drugi strani velikega okna, obkljukal še eno točko s seznama ciljev - poskusil sem zloglasni haggis. Gre za mešanico ovčje drobovine in ovsenih kosmičev. Fuj, kajne? Sploh ne. Na Koroškem poznamo podobno jed, ki ji rečemo bula, le da pri njej ovčje notranje organe zamenjajo svinjski. In če človek pozna magično kombinacijo začimb, je zadeva lahko fenomenalna. Enako velja za haggis. Okus podoben domači jetrni pašteti. Njami.
Brez jamranja, prosim
Pol ure po najboljšem zajtrku na poti sva, po dveh lepih dneh spet v pelerini, že malicala prvi kilometer poti proti kraju Kinlochleven, cilju etape. Vsake toliko sva se uzrla prek ramen na čarobni Kingshouse, ki je plaval v megli vedno dlje za nama in izginjal v bajki zadnjega večera. Sva ga že pogrešala.
Pred nama je bila najkrajša etapa, dolga borih štirinajst kilometrov, a je vsebovala vzpon na prelaz Hudičeve stopnice, 500 višinskih metrov nad nama. Zlovešče ime so ozkemu sedlu med dvema vrhovoma že pred stoletjem nadeli zaposleni v Kingshousu, ki so večinoma prihajal ravno iz Kinlochlevena, hotelu najbližjega kraja. Ubožci so vsako jutro vstali, prehodili vseh najinih štirinajst kilometrov, v hotelu oddelali polno službo, zvečer pa čez prelaz nazaj domov, odspali nekaj ur in naslednje jutro ponovili vajo. Si predstavljate? 28 kilometrov, dan za dnem, sredi tega sendviča kilometrov pa poln delovni čas. Prisežem, da v tem članku ne bo jamranja, bi mi bilo nerodno.
Vražje stopnice
Saj, roko na srce, tiste Hudičeve stopnice prehoditi zgolj v eno smer in enkrat v dnevu niti ni bilo tako grozno. Strmo je že bilo, strmo, ampak povprečen slovenski hribolazec je v svoji karieri naletel na dosti hujše vzpone. Skalnata pot je lepo vijugala navzgor in ponujala zasanjane razglede na bližnje hribe, potopljene v goste kosme megle. Pelerino sem tik pod vrhom snel, vroče mi je postalo in drobne dežne kapljice so visele v zraku, da sem jih eno po eno pobiral z obrazom. Človek včasih med hojo, ko je ravno prav utrujen, da mu možgani ugasnejo del zavesti, zaniha v zamaknjeno stanje. Svet postane resničnejši in njegove skrivnosti so na dosegu roke. Takšen sem zataval na vrh prelaza. Najprej sem zagledal nemška prijatelja, Patricka in Volkera.
"Damn Devil's Staircase, huh," je zaklical Patrick. Dva velika potna madeža sta se mu zarisala na majici pod pazduho in se združila na hrbtu in prsih. Volker je sedel na tleh in mi pomignil v pozdrav. Pogledal sem proti vzponu, da bi videl, kje je Irena, ko sem na desni zagledal še enega znanca. Paul je zamišljeno zrl v monumentalno goro trikotne oblike, ki je s temnim, strogim pogledom stražila hribe okoli sebe. Stopil sem do njega, da bi ga pozdravil.
"Buachaille Etive Mòr," je rekel, ne da bi umaknil pogled. "Tam sem pred mnogimi leti raztrosil pepel mojega očeta. Rad je imel hribe. Vsake toliko se vrnem sem in popijem pivo ob vznožju njegove gore."
Nekaj me je prijelo, da sem ga objel okoli ramen, tega Škota, za katerega še nekaj dni nazaj nisem vedel, da obstaja. Začutil sem ga kot dobrega sina odličnega očeta. Želel bi si biti oče, ki bi si zaslužil takšen poklon. Ravno takrat je na vrh prisopihala Irena s svojim sončnim nasmehom. Spomnil sem se najinih treh mulcev in moral sem se nasmehniti še sam.
Kinlochleven, prihajava
Pot se je od tu naprej začela zelo počasi spuščati. Dež je povsem obupal in se umaknil soncu, da sva si lahko olupila nekaj plasti oblačil. Pogled na levo je v celoti napolnilo pobočje bližnjega hriba, na levi pa jezero Blackwater, nekaj vzpetin in ničesar drugega, česar bi se oko lahko oprijelo. A daleč pred nama se je že začutil konec te čudovite samote. Zelena barva je postala svetlejša, po dveh dneh sva se spet bližala nečemu, kar bi se lahko imenovalo gozd. Številna drevesa so obrobljala najin današnji cilj.
Če bi bil Kinlochleven oseba, bi bil upokojeni rudar uvelega obraza, grčastih rok, uničenih pljuč, a poln dobrih zgodb
Če bi bil Kinlochleven oseba, bi bil upokojeni rudar uvelega obraza, grčastih rok, uničenih pljuč, a poln dobrih zgodb. Še preden sva se z višav po makadamski cesti spustila v dolino, sva naletela na glavno atrakcijo kraja, več kot sto let staro hidroelektrarno, ki je leta 1907 v kraju začela napajati talilnico aluminija in dala Kinlochlevenu naziv "prva vas na svetu z elektriko v vsaki hiši". Če je bila vas stoletje nazaj tehnološki biser, se je v zadnjih desetletjih na tej poti morala precej spotikati in danes živi v glavnem od turizma. Prispela sva ravno na priprave na motoristični festival, tako da so vzdolž celotne glavne ulice brenčali motocikli vseh velikosti in starosti.
Uradno se je za naju etapa tega dne končala, a ker so bila vsa (!) prenočišča v Kinlochlevenu rezervirana že mesece pred začetkom ekspedicije, je bila najina postelja oddaljena še dodatnih dvanajst kilometrov. Vsak pravi pohodnik bi vzel to za izziv, jaz pa sem vtaknil roko v žep, izvlekel telefon in nama poklical taksi. Toliko o prevladi moči volje nad šibkostjo telesa.
Med čakanjem na prevoz sva si privoščila pivo v tipično škotski pivnici z lepim razgledom na jezero Lock Leven, ki pravzaprav sploh ni jezero, kakor naju je podučil stric Google, ampak globok stranski rokav Atlantika. Še en opomnik, da se bližava končnemu cilju, pristaniškemu mestu Fort William.
Nekaj miz stran sem zagledal še dva znana obraza - ozdravljenega alkoholika z Nizozemske in njegovo škotsko ženo. "Wee drum?" sem možakarju v pozdrav prijazno navrgel najino interno šalo. Njegovi ženi ni bilo zabavno. Šele takrat sem pred njim na mizi opazil vrček piva. Ne vem, zakaj je takrat meni postalo nerodno in sem se obrnil stran. Tako je, da se vsaka pot ne more končati z zmago. A to ne napoveduje izida naslednje poti, zato moramo ostati radovedni in nikoli zakopati stopal pregloboko v zemljo.
S taksijem do soda
Taksi je pripeljal s pet minut zamude in ni bil prazen. Šofer je mimogrede pobral še dve Angležinji srednjih let, ki sta potovali v isto smer. Prva je bila bolj tihe sorte, druga pa strašansko zgovorna, po celem dnevu hoje še vedno nabita z energijo. Učiteljica, hodi, teče, kolesari, plava v ledeni vodi ... Po polovici vožnje sem poznal celo njeno žlahto in krvno skupino vsakega od njih. Bil sem tudi preveč utrujen, da bi se mi dalo biti zoprn, zato sem se potrudil kimati ob približno pravih delih monologa. Irena, no, ona ima veliko več kondicije za debate, ona je ostala aktivna še nekaj kilometrov dlje, nakar se je tudi ona zatekla h kimanju. Preden smo se poslovili, smo se se dogovorili, da si bomo delili tudi jutranji taksi v nasprotno smer. Bobniči naju bodo sovražili, a polovično plačilo taksija je na tehtnici prevagalo.
Ballachulish je šarmantna stara vasica s težko izgovorljivim imenom in eno samo restavracijo. Čeprav sva bila že pošteno lačna, sva morala med redkimi zgradbami poiskati svojo. Na naslovu, kjer sva imela rezervacijo, je poleg lepo obnovljene hiše ležal gromozanski lesen sod. Bi to lahko bilo to? Izgledal je kot nekaj, kar bi osrečilo vsakega hobita, a dokler nisva z mešanico strahu in otroške radovednosti odprla njegovih vhodnih vrat, si nisva upala niti ugibati, kaj naju čaka znotraj. In potem glasen smeh. Nek noro genialni arhitekt je na pet kvadratnih metrov spravil dnevno sobo, spalnico, kuhinjo, jedilnico, kopalnico in stranišče. Prostori so se čudovito funkcionalno pretakali eden v drugega, prav ničesar nisva pogrešala in za vse sva našla mesto. Da ja ne bi šlo kaj narobe, je lastnica na vsak kos pohištva nalepila majhen listek z navodili za uporabo. Hladilnik in shramba sta bila polna kosmičev, jogurtov, celo sladoled sva našla, a najini želodci so vedno glasneje zahtevali nekaj konkretnejšega.
Na najino veselje so v edini obstoječi restavraciji v vasi stregli odlično hrano. Mastila sva se z ribo in jagnjetino, namakala ustnice v pivsko peno, masivne lesene mize, topel opečnati zid, vonj po ovčji drobovini, mrmranje stalnih gostov za šankom, plošča za pikado na steni, z viskijem založen bar. Vse je bilo tako, kot mora biti. Kljub temu me je Irena nekam otožno gledala.
"Najina zadnja pohodniška večerja," je rekla.
Zadelo me je kot dobro merjena brca v trebuh. Seveda, jutri ob tem času bova sedela na vlaku za Glasgow in skozi okno gledala na najino pot v obratnem vrstnem redu. Samo še en sam samcat dan hoje je bil pred nama.
