Leta 1712 je bila angleška plemkinja lady Pawlet na poroki opisana "v vsej svoji razkošnosti, z nakitom z diamantnimi vozli, vdelanimi v toliko srebra, da bi jih bilo dovolj za par svečnikov". V osemnajstem in devetnajstem stoletju so bili diamanti vdelani v srebro in ne v zlato, saj je veljalo, da belina kovine bolje pristaja sijaju kamnov. Čeprav je opis lady Pawlet zaradi učinka dramatičnosti pretiran, so bili takratni okvirji, v katere so bili vdelani kamni, veliko obsežnejši kot današnji.
Mehkoba srebra je spodbudila zlatarje, da so vanj vstavljali kamne ob straneh in spodaj, teža uporabljene kovine pa je bila vključena v ceno končnega dragulja. Čeprav so nahajališča srebra po vsej Evropi, je bila večina tistega, ki je bilo v uporabi takrat, uvožena iz Mehike, Peruja, Čila in Bolivije. Okoli leta 1800 so se uporabljali bolj nežni okvirji, ki so obkrožali kamne. Bili so odprti na spodnji strani kamna, s srebrnim obročem, ki je držal kamen okoli njegove najširše točke ali pasu. V poznem devetnajstem stoletju se je proizvodnja nakita, izdelanega v celoti iz srebra, močno povečala zaradi odkritja obsežnega nahajališča srebra Comstock v zahodni Nevadi v Združenih državah Amerike leta 1860. Velik del tega nakita je bil cenejši in masovne proizvodnje.
Za čiščenje madežev s srebrnega nakita je revija Queen iz julija 1880 ponudila različne recepte, ki so vključevali uporabo amonijevega alkohola, limoninega soka in arovruta, visokokakovostnega, lahko prebavljivega škroba brez maščobe in glutena, ki se pridobiva iz korenin tropskih rastlin. Druga možnost je bila "malteška metoda": kuhanje in drgnjenje v vroči milnici, izpiranje in nato sušenje na kosu neglazirane lončevine, segrete na ognju. Slednja podrobnost je povzročila, da je izhlapela vsa vlaga, ki bi sicer ostala na srebru in povzročila, da bi potemnelo ali dobilo zelenkast odtenek.
Tudi v današnjem času je srebro priljubljena kovina za izdelovanje nakita. Zaradi močne toplotne in električne prevodnosti je nepogrešljivo tudi v proizvodnji solarnih panelov in elektronike, zaradi antibakterijskih lastnosti pa se pogosto uporablja v medicini, filtrih za vodo ...
Platino so prvič našli v kompleksu Bushveld, ko so v času pred Kolumbom odkrili kipec iz te kovine. Španski naseljenci so jo poimenovali plata (platina del Pinto, malo srebro), kar je izpeljanka njihove besede za srebro. V Evropi je prvič omenjena leta 1557, leta 1801 pa je angleški kemik, fizik in zdravnik William Hyde Wollaston ločil prvi čisti primerek platine. Platina je eden najredkejših elementov v zemeljski skorji in je odporna proti koroziji. Čeprav je trdna in z neokrnjenim sijajem, so jo sprva le redko uporabljali za izdelavo nakita, predvsem zaradi njene redkosti in zelo visoke temperature, potrebne za taljenje. Ena najzgodnejših angleških omemb uporabe platine je zapis o platinasti verižici za uro, ki jo je kupil valižanski princ leta 1805. Ustvarjanje nakita s platino in njeno krašenje z diamanti sega približno v leto 1870, čeprav se je njena uporaba razširila šele okoli leta 1900. Posebno modna je bila v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, ko so bili modni močni, nevsiljivi okvirji, da bi poudarili gosto koncentracijo diamantov.
