Revolucija in obdobje po njej so bili za francoske izdelovalce nakita travmatični časi. Večino devetdesetih let 18. stoletja je nakit veljal za nekaj zaničevanja vrednega, saj je simboliziral vse tisto, kar je bilo osovraženo pri starem režimu. Pariško združenje zlatarjev in draguljarjev je bilo ukinjeno, francoski diamanti so preplavili evropski trg, številni obrtniki pa so se razselili v donosnejša središča. Vendar pa so se leta 1799, z vzpostavitvijo konzulata ter večjo stabilnostjo in blaginjo, draguljarji začeli znova uveljavljati, diamanti pa so ponovno postali sprejemljivi. S tem, ko je Napoleon maja 1804 uradno prejel naziv cesarja, decembra pa sta bila z Josephine kronana, se je v Parizu zares začel razcvet luksuznih obrti.
Čeprav je Direktorij leta 1805 prodal del francoskih kraljevih draguljev, je v kraljevi zbirki ostalo še veliko dragocenih kosov, ki jih je Napoleon kot cesar lahko uporabljal za lastne potrebe. Nekatere so predelali v insignije v modnem neoklasicističnem stilu, ki ga je Napoleon morda favoriziral zaradi povezav s sijajem grškega in rimskega imperija. Najbolj izstopajoča je bila Napoleonova krona za kronanje, ki so jo izdelali pri Nitot & Fils. Sestavljena je bila iz preprostega ogrodja iz zlatih lokov, ki so bili okrašeni s podobami kronanja Karla Velikega in s čudovitimi antičnimi kamejami in intaglijami, umetniško tehniko vdelanega, vrezanega ali vdolbenega reliefa.
V prvih letih 19. stoletja so bili izjemno priljubljeni dragi kamni z vgraviranimi motivi. Leta 1805 je revija Journal des Dames zapisala, da kameje, bodisi antični primerki iz trdih kamnov bodisi sodobni izdelki iz školjčne lupine, še nikoli niso bile tako modne, ter navedla, da »modna ženska nosi kameje na pasu, kameje na ogrlici, po eno kamejo na vsaki zapestnici in kamejo na diademu«.
To modo je močno spodbujala Josephine. Na voljo ni imela le zgodovinskih draguljev, temveč je iz Italije dobivala tudi sodobne primerke, ki ji jih je pošiljala Napoleonova sestra Caroline Murat, katere mož je bil leta 1808 okronan za kralja Neaplja.
Zasnove nakita z diamanti so bile običajno bolj formalne in simetrične kot tiste iz poznega 18. stoletja. Pogosta motiva sta bila grški meander in zmagovalni venec. Ohranila se je navada vdelovanja diamantov v srebro in barvnih kamnov v zlato, vendar je razvoj »prosojnih« oziroma odprtih nastavkov (brez hrbtne plošče) okoli leta 1800 omogočil, da je skozi kamne prodiralo več svetlobe. Še ena značilnost nakita s kamni iz tistega obdobja je bila obdajanje velikih barvnih kamnov z manjšimi diamanti.
Nakit je bil ena od Jozephininih najljubših razkošnih strasti in vedno je zapravila precej več, kot je znašala njena letna denarna epanaža. Ob ločitvi leta 1810 je morala vrniti vse kose, ki so veljali za kronske dragulje, a je obdržala obsežno in izjemno razkošno osebno zbirko nakita, ki ga je bodisi kupila ali pa dobila v dar. Med njimi je bil tudi njen diadem za kronanje s 1040 diamanti.
Za svojo drugo ženo, avstrijsko nadvojvodinjo Marijo Luizo, je moral Napoleon naročiti povsem novo zbirko nakita, vključno s kompletom nakita iz rubinov in diamantov, ki ga je za njuno poroko izdelala hiša Nitot & Fils. Temu je dodal številne druge dragulje, vključno z diamantnim kompletom, ki je vključeval nekatere večje kamne iz kronskih draguljev in diamantno ogrlico z diamantnimi obeski v obliki kapljic, s katero je leta 1811 obeležil rojstvo svojega sina, rimskega kralja, ki se je ohranila v zbirki inštituta Smithsonian v Washingtonu.
