(NA ŽLICO) Okusi Soluna – vsega po malo in šilce ouza

Le redki, ki obiščejo Grčijo, se vrnejo domov, ne da bi bili navdušeni nad tamkajšnjo hrano. Nič nenavadnega, saj tako na grških otokih kot na kopnem vsak najde nekaj zase. Iz Grčije se ne mesojedci ne vegetarijanci ne vrnejo lačni, nekateri pa se iz Grčije vrnemo tudi s kakšno kuharsko knjigo v torbi (čeprav so na policah že tri ali štiri), olivnim oljem in še čim. Tokrat je bil na vrsti Solun, drugo največje grško mesto. Polno zgodovine in ogleda vrednih znamenitosti, ne le zaradi Aleksandra velikega, Aristotela in dejstva, da je bil v Solunu rojen oče moderne turške države Atatürtk, pa seveda dobrih lokalov in odlične hrane.

Ne sodim med tiste, ki se ravnajo po nasvetih "to gostilno moraš obvezno obiskati", razen v res izjemnih primerih, zato tudi sama zelo reko komu priporočam kak lokal. Okusi so različni, kar je meni dobro nekomu drugemu ni in v tem ne vidim nobenega problema. Res, da se pred odhodom nekam pozanimam o lokalni kulinariki, preberem mnenja o lokalih, če morda po naključju naletim na katerega in bi se želela sama prepričati, kakšna je hrana, a večinoma se za hrano odločim po trenutnem navdihu. Ko se začne oglašati želodec in je čas za nekaj za pod zob, se moja pozornost usmeri na ponudbo, ki je je v Solunu dovolj na vsakem koraku, odločitev pa sprejeta v trenutku. "A greva sem?" se spogledava s prijateljico, še enkrat prebereva, kaj lokal ponuja, pokimava in sedeva. Na ta način sva v Solunu jedli ene najboljših testenin doslej, kar sva jih na poteh sploh kdaj okusili, in to ob mizicah na pločniku, pripravljene pa so bile v majhnem uličnem lokalu. Že res, da se človek lahko tudi razočara, ko tako na slepo sede za mizo na pločniku ali zaide v kakšen lokal, a ne pomnim, da bi se bila kdaj tako zelo razočarala, da bi mi bilo žal vsakega evra, ki sem ga plačala.

Solun in ostala Grčija

Solun torej. Kulinarična prestolnica Grčije. Uradno. Mesto je namreč prvo od grških mest, ki ga je Unesco uvrstil na seznam kreativnih mest s področja gastronomije. Kar dokazuje, da zvezdice, kape in druge ocene kulinaričnih vodnikov ne pomenijo nujno, da v mestih, ki jih na teh seznamih ni, niso kulinarično ustvarjalni. Solun na primer nima restavracije z Michelinovo zvezdico ali s priporočilom tega vodnika, zaenkrat so zvezdice podeljene le restavracijam v Atenah. A že od konca letošnjega leta naj bi Michelinovi inšpektorji prečesali kulinarično ponudbo Soluna (in Santorina) in napisali svoje ocene. A tudi med čakanjem na te ocene je Solun čisti kulinarični užitek. Za začetek naj bodo to lokali na tržnici Kapani in Modiano, v predelu Ladadika in majhne družinske taverne v Ano Poli (stari del mesta).

Seveda sem iskala knjigarno, da bi si kupila knjigo z recepti tipičnih solunskih jedi, a mi je prijazni prodajalec rekel, da takšne knjige nimajo - in dodal, da je kulinarika v Solunu večinoma takšna kot grška kulinarika nasploh. To v določeni meri drži, a ne povsem. Seveda tudi v Solunu ponujajo (in doma kuhajo) jedi, ki jih imamo za tipično grške (pečena jagnjetina, giros, musaka z jajčevci, juha z limono, grška solata, riž, ovit v liste vinske trte itd.), a imajo tudi nekaj svojih tipičnih jedi. Za mnoge najbolj nenavadna je morda patsas, juha iz vampov in svinjskih nogic. V mestu jih ponujajo v majhnih, skorajda povsem specializiranih lokalih, imenovanih pastasdizika, ki so večinoma odprti nonstop. Grki radi veseljačijo, pastas pa velja za obvezno prvo pomoč po prekrokani noči. Tako kot po vsem Balkanu imajo tudi Grki svoje jedi na žaru. Tudi čevapčiče, a so ti drugače začinjeni, saj jim dodajajo veliko kumina in česna, postrežejo pa jih z gosto paradižnikovo omako (jed se imenuje soutzoukakia). In večinoma vsebujejo veliko jagnjetine. Souvlaki, nabodala, kot jih poznajo povsod po Grčiji, so na krožnikih seveda tudi v Solunu. A imajo v tem mestu še eno svojo inačico. Večje kose svinjskega mesa ali jagnjetine dodobra natrejo z zelišči in jih več ur ali čez noč marinirajo, potem pa nataknejo na debelejša nabodala in vrtijo nad ognjem (kontosouvli pravijo tej jedi). Sočno, aromatično in neizmerno okusno. Ob cacikiju seveda, ki je v Grčiji nekaj povsem drugega, kot ga večinoma pripravljamo zunaj te države. Meze so način druženja ob mizi, kar Solun veže s splošno znano grško kuhinjo - tako kot veliko morskih jedi. Pokusiti velja kozice, pripravljene v ponvi s paradižnikom in česnom ter nadrobljenim feta sirom, za popoln okus pa dolijejo še malce ouza (garides saganaki). Tudi pečene sardele so pogoste na krožnikih solunskih lokalov in rižota iz svežih dagenj, začinjena s svežim koprom in limoninim sokom.

Ugrizni v sladko

Zjutraj, na poti v službo ali zgolj med sprehodom proti tržnici, v Solunu radi ugriznejo v hrustljavo zapečeno bugatso. Nekaj plasti vlečenega testa, vmes sladek ali slan nadev, in hrustljavo zapečeno. Še topla bugatsa res lepo zahrusta na ugriz, testo je tako hrustljavo, da kar frči naokoli, ko ugrizneš vanj. Nadev je lahko slaščičarska vaniljeva krema, lahko pa je iz mletega mesa in čebule, s šunko in sirom, ali pa s špinačo in feto. Tisti, ki imajo raje bolj suh prigrizek, se ne bodo mogli upreti obroču iz kruhovega testa, posutem s praženimi sezamovimi semeni, v Solunu mu pravijo koulouri.

Tik pred koncem še o sladicah. Baklave vseh oblik in okusov, čeprav prevladuje lešnik. Pa loukoumades, ocvrto kvašeno testo, podobno našim miškam, prelito z medom in potreseno s cimetom. Omeniti velja še tsoureki, ki še najbolj spominja na brioš, le da ga v Solunu napolnijo s kostanjevo kremo ali prelijejo s čokolado.

In če komu kljub vsej raznolikosti grška hrana ne tekne, je povsod po mestu dovolj tudi tako imenovane evropske hrane (in hamburgerjev za Američane). Včasih je ob pivu dovolj košarica hrustljavo zapečenega krompirja, če se ob tej vzbudi tek, bodo natakarji prinesli še koščke sočno zapečene govedine na tankem kruhu, premazanem z lepo začinjeno omako, zraven pa hrustljav pomfrit. Ali bi za pozen zajtrk priporočal mehko jajčno omleto z zelenjavo, zraven pa svežo solato. Sediš, uživaš, opazuješ mimoidoče. In potem na drugem koncu trga vidiš napis Buffala ice cream. Tudi če nisi izpričan ljubitelj sladoleda (in jaz sem med njimi), velja pokusiti. Bogata, kremasta sestava sladoleda različnih okusov. Poskusim dva osnovna okusa, vanilja in belgijska temna čokolada. Čisti užitek. Nekaj minut pavze, potem pa še ena odlična grška kava. Na svidenje, Solun. In ouzo za Na zdravje.