Ljudje smo, z vidika našega odnosa do živali (in seveda tudi sicer do življenja), v večini zavzeli pristop noja, ki tišči glavo v pesek. Potencialno boleče sporne družbene prakse namreč enostavno pustimo za filtrom vsebin, s katerimi smo se pripravljeni zavestno soočiti in živimo naprej, kot da se okoli nas ne dogaja nič moralno-etično spornega. Kaj pa bi sploh lahko naredili? Najlažje je potolažiti vest z ugotovitvijo "saj itak ni nič od tega odvisno od mene". Ali to drži?
Ozaveščanje kot prvi korak k spremembi
Primerov spornih družbenih dogajanj je seveda zelo veliko, eden najbolj tabuiziranih pa je povezan z odnosom, ki ga imamo do živali. Veliko "patologije" je v kinologiji in v odnosu do domačih ljubljenčkov, najbolj shizofren pa je zagotovo naš odnos do rejnih živali. Ta je postajal vse bolj problematičen ob prestrukturiranju tradicionalne v industrijsko živinoreje, kar se je začelo pri nas dogajati pred pol stoletja, torej sploh ne tako dolgo nazaj.
Čeprav se industrijska eksploatacija živali prav v tem trenutku dogaja nedaleč od vsakega od nas, o konkretnih proizvodnih procesih v teh obratih večina ne ve veliko. Prav zato nas vedno znova "vržejo s tira" soočenja s posnetki živali, ki nam jih aktivisti – kot nekakšne dimne bombice – predstavijo zato, da bi nas prebudili.
Pred slabim letom (TV Slovenija, Tarča, januae 2025) so nas zadeli s posnetki oguljenih kokoši, ki v tesnih kletkah ždijo na truplih sotrpink, zelo podobne prizore pa bi lahko videli v večini baterijskih rej. Seveda vas v te mučne prostore ne bodo spustili, vendar to dokumentirajo novi posnetki iz farme v osrednji Sloveniji in zagotavljam, da je podobnih prizorov v industrijski reji živali zelo veliko.
Ob trganju mod kak teden starim pujskom bi lahko vašo pozornost pritegnili še s prizori rezanja kljunov piščancev, obglavljanja spitanih piščancev v klavnici ali žaganjem rogov pri govedu – spekter zootehničnih ukrepov v industrijski živinoreji je neverjetno bogat.
S stališča potrebe po spremembah je težava v tem, da takšna šok terapija deluje kratkotrajno, podobno, kot smo spoznali kmalu po uvedbi šokantnih vizualnih opozoril na cigaretnih škatlicah, ki naj bi kadilce odrešila njihove usodne odvisnosti. In vendar vodi prvi korak k spremembi skozi ozaveščanje. Preden se odločimo za akcijo, so moramo soočiti s stanjem, ki je za nas moteče in ga želimo spremeniti.
Drugi korak – omejeno uživanje živalskih proizvodov in podpora ekološki živinoreji
Če razumemo našo družbo in njeno organiziranost, bi morali razumeti tudi dejstvo, da jo soustvarjamo sami. Ko naročimo izdelek s Kitajske, prispevamo k onesnaženju planeta, z nakupom paštete ali svinjskega zrezka pa prispevamo delček v mozaik sistema izkoriščanja živali. Seveda drži, da k temu prispevamo že s tem, da sploh živimo, vendar bi morali razumeti, da s svojimi odločitvami neposredno oblikujemo družbo in svet v katerem živimo. Te odločitve so lahko kvantitativne in kvalitativne narave – lahko se recimo odločimo, da bomo zmanjšali uživanje živalskih proizvodov, hkrati pa bomo na trgu izbirali kakovostnejše proizvode, ki nastajajo v primernejših rejskih pogojih.
Ob industrijskih farmah namreč tudi v Sloveniji obstajajo rejci, ki se trudijo živali rediti na prijaznejši način. Rejci, ki so se odločili za ekološko živinorejo, morajo pri tem upoštevati standarde, ki jih določa evropska uredba o ekološki pridelavi, vsaj enako pomembno pa je dejstvo, da za takšno prakso praviloma odločijo ljudje, ki jim že v izhodišču ni na prvem mestu zaslužek in imajo spoštovanje do živali. Ekonomiko morajo sicer upoštevati, vendar ne na račun dobrobiti živali. Potrošniki torej lahko izberemo boljšo izmed možnosti in – kar zadeva dobrobit živali – je to zagotovo ekološko kmetijstvo.
Shizofrena družba
Posnetki, ki kažejo različne faze industrijske proizvodnje živalskih proizvodov, zelo očitno spadajo v senčno področje naše kolektivne duševnosti. Kako bi sicer lahko razložili čustvene odzive javnosti, ki jih vedno znova sprožijo posnetki iz industrijskih živinorejskih obratov in pogledi na manipulacijo z živalmi v klavnici. Ali ne kaže skrivanje omenjenih človekovih aktivnosti, ki jih sicer izvajamo vsakodnevno in s popolnim družbenim konsenzom, pred očmi javnosti, na shizofrenost družbe? Podobno paradoksalen (glede na to, da bomo vsi umrli) je tudi naš odnos do smrti. V prispevku o odklonilnem odnosu prebivalcev mariborskega primestja do izgradnje hospica v njihovem naselju, so ga pred dnevi razkrili novinarji. "Saj nimamo nič proti, ampak zakaj ravno v našem naselju?!" Stavek, ki ga v naši razdvojeni domovini slišimo vse pogosteje.
Pri vprašanju kvantitete lahko tudi človekovo afiniteto do mesa in drugih proizvodov živalskega izvora ponazorimo z rekom "manj je več". Glede na naše fiziološke značilnosti smo ljudje več kot očitno vsejedi in v naš prehranski izbor (lahko) sodi tudi meso. Tudi pri uživanju mesa smo se v zadnjega pol stoletja ulovili v zanko preobilja, ki jo usodno plačujemo z zdravjem. Zmanjšajmo uživanje mesa na petino tistega kar zaužijemo trenutno in kupujmo kakovostnejše proizvode z ekokmetij in spremenili bomo živinorejo, razbremenili okolje, veliko pa bomo storili tudi za svoje zdravje.
Ekološka živinoreja
V času pašne sezone mora takšna reja temeljiti na paši, ob ustrezni preskrbi z vodo in mineralnovitaminskimi dodatki pa morajo imeti živali možnost umika v senco. Ekološka živinoreja poudarja pomen dobrobiti živali, ki morajo imeti dovolj hlevske in zunanje površine za gibanje, ob naravni svetlobi pa jim mora rejec omogočiti za vrsto značilno vedenje. Svinje v takšni reji po porodu niso ukleščene v boks, ki jim onemogoča vsakršno gibanje, pujski ne živijo v utesnjenih in temnih prostorih, kokoši niso stisnjene v kletke, vse živali pa morajo imeti možnost rednih izhodov na prosto.
O živalih odločamo tudi na volitvah
Dokler živimo v demokraciji, lahko na dobrobit živali vplivamo tudi na volitvah, seveda pa moramo – preden oddamo svoj glas določeni politični opciji – preveriti njihova stališča do rejnih živali. Ker so v predvolilnem času pripravljeni obljubiti marsikaj, je varneje zaupati političnim opcijam z resno utemeljenimi programskimi usmeritvami oziroma strankam s tradicijo na področju odgovornega odnosa do živali. Tokratna koalicija je recimo požrla svoje predvolilne zagotovitve in se z napovedmi sprememb zakona o zaščiti živali podala v smer, ki je diametralno nasprotna politiki naprednih evropskih držav. Glede na njen izbor v zunanji politiki, na področju socialne države, v kulturi in v zdravstveni preventivi, je v tem sicer konsistentna, vendar je dogajanje v živinoreji še posebej usodno – dogaja se namreč na račun brezpravnih bitij, brez vsakršne možnosti za obrambo.
Kratka zgodovina industrijske živinoreje
Začetki industrijske reje živali segajo v konec 19.stoletja, specializacijo kmetijstva v različne proizvodne veje pa je dokončno omogočila večja dostopnost energije in dosegljivost umetnih gnojil, zaradi katerih kmetovanje ni bilo več esencialno odvisno od živali (pred tem so bili živalski iztrebki kot gnojilo nenadomestljivi). Pocenitev transporta (krmil, umetnih gnojil, mesa) je omogočila rejo živali, ki ni bila več odvisna od kmetijskega cikla na farmi, s specializacijo proizvodnje živalskih proizvodov pa se je izjemno povečalo tudi uživanje mesa in drugih proizvodov živalskega izvora. Kot odgovor na negativne posledice industrializacije kmetijstva so se že v 30-letih dvajsetega stoletja pojavile prve organske kmetije, ki so skušale preseči pristop, v katerem je pomembna le ekonomika – njihov cilj je bila ekološka proizvodnja, v živinoreji pa so postali pozorni tudi na dobrobit živali.
Minister skuša javnost zavesti z manipulativnimi izjavami o tem, da gredo spremembe v korist živali, vendar takšne izjave seveda ne prenesejo kritičnega razmisleka. Dejstvo je namreč, da bodo kokoši nesnice (v vsakem trenutku jih je okoli 200.000), ki preživljajo svoja bedna življenja v petintridesetih baterijskih rejah po Sloveniji, trpele še po letu 2029, nadaljnjo usodo baterijskih rej pa prestavljajo v nedoločeno prihodnost. Nobenih pozitivnih sprememb ne bo tudi za druge rejne živali, saj se trenutna politika zelo jasno postavlja na stran kapitala in dokazuje, da ni sposobna razumeti zapostavljenih strani v družbi.
Odgovorni kmetje
Zakon o zaščiti živali in pravilnik o zaščiti živali nalagata rejcem, da morajo živalim omogočiti zadostitev osnovnih fizioloških in etoloških potreb. Reja v kletkah, kamor sodi tudi baterijska reja kokoši nesnic, seveda živalim tega ne zagotavlja, ampak jim povzroča nepotrebno trpljenje in škoduje njihovem zdravju. Če bi se držali zakona, bi bila dolžnost lokalnih skupnosti in države, da takšno rejsko tehnologijo prepove. Glede na majhen delež baterijske reje, ki naj bi v Sloveniji predstavljala 14 odstotkov vseh registriranih hlevov za rejo nesnic, to ne bi bilo usodno, z drugačnim pristopom in resnim subvencioniranjem ekološke živinoreje pa bi lahko naša država postala zgled Evropi in svetu. Glede na to, kako so tradicionalni slovenski kmetje skozi vso zgodovino odgovorno skrbeli za svoje pašnike, gozdove in živali, sem prepričan, da s prehodom v etično sprejemljivejše rejske pogoje ne bi imeli težav.
Iniciativa EU "End of Cage Age"
Po uspešni državljanski pobudi, v kateri je bilo za ukinitev reje v kletkah zbranih 1,4 milijona preverjenih glasov, se je Evropska komisija leta 2021 zavezala, da bo predložila zakonodajni predlog za postopno opuščanje uporabe kletk. Obljube se v politiki sicer zamikajo v prihodnost, vendar je Evropska komisija napovedala, da bo zakonodajni predlog o dobrobiti živali predstavila v zadnjem četrtletju leta 2026. V predlogu naj bi določili časovni okvir za postopno odpravo uporabe kletk v živinoreji, prepovedali rutinsko ubijanje petelinčkov v okviru proizvodnje jajc in zagotoviti enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu EU, s čimer bi preprečili, da bi bili tisti, ki so že vložili sredstva v višje standarde dobrobiti živali, v konkurenčno neugodnem položaju.
Potegnimo glavo iz peska
Če spremenimo stališče o tem, kaj je na tem svetu odvisno od nas, in delujemo odgovorno, lahko naredimo veliko. Tudi za živali. Če bomo jedli manj proizvodov živalskega izvora, kupovali tiste iz ekoloških rej in izbirali politične opcije, ki jim humanizem pomeni več od kapitala, lahko postopoma spremenimo svet na bolje.
Ugotovitev "saj itak ni nič od tega odvisno od mene" torej ne drži.
