Helen Brach je bila dedinja ameriškega proizvajalca sladkarij Brach's. Po smrti moža Franka leta 1970 je podedovala premoženje, ki so ga takrat ocenjevali na približno 23 milijonov dolarjev. Tri leta pozneje je naročila avtomobil Lincoln Continental Mark IV, vendar ji običajna ponudba barv ni zadoščala. Ford je zanjo pripravil posebno rožnato barvo, s katero je nastal unikaten primerek med 69.437 izdelanimi avti tega modelnega leta.
Lincoln je bil značilen predstavnik ameriškega razkošja sedemdesetih let. V dolžino je meril skoraj 5,8 metra, tehtal približno 2,4 tone, poganjal pa ga je 7,5-litrski V8, povezan s tristopenjskim samodejnim menjalnikom. Imel je skrite sprednje žaromete, vinilno streho in majhni ovalni okni v zadnjih stebričkih. Posebna je bila tudi notranjost, kjer so bele usnjene sedeže kombinirali z rožnatimi preprogami. Med opremo so bili električno nastavljivi sedeži, električni pomik stekel, klimatska naprava in Cartierjeva ura. Lincoln je bil zasnovan predvsem za udobno potovanje, ne za športno vožnjo.
Toda njegova prva lastnica v njem ni uživala dolgo. Brachova je 17. februarja 1977 pri 65 letih zapustila kliniko Mayo v Rochestru v Minnesoti, kjer je opravila zdravniški pregled. Pred odhodom se je ustavila še v trgovini s spominki in opravila nekaj nakupov. To je bilo zadnje neodvisno potrjeno srečanje z njo. Po načrtu bi se morala vrniti v Chicago, vendar ni zanesljive potrditve, da se je sploh vkrcala na predvideni let. Njenega trupla niso nikoli našli, leta 1984 pa so jo uradno razglasili za mrtvo.
Preiskovalci so se najprej osredotočili na njenega dolgoletnega hišnika in občasnega šoferja Johna "Jacka" Matlicka. Ta je trdil, da jo je 17. februarja pričakal na čikaškem letališču O'Hare in odpeljal domov v Glenview. Po njegovi različici dogodkov naj bi milijonarka naslednje štiri dni preživela doma, nato pa jo je 21. februarja znova odpeljal na letališče, od koder naj bi odpotovala na Florido. Težava je bila, da njenega domnevnega drugega odhoda ni bilo mogoče potrditi. Preiskovalci niso našli dokazov o letalski vozovnici, prijateljica na Floridi, ki jo je običajno pričakala na letališču, pa o njenem prihodu ni vedela ničesar. Nenavadno je bilo tudi, da Brachova v dneh, ko naj bi bila po Matlickovih besedah doma, ni opravila nobenega telefonskega pogovora. Zapisi so pokazali, da je vse klice sprejemal ali opravljal Matlick.
Pozornost policije je pritegnilo še dogajanje v hiši. Matlick je prav v tistem obdobju naročil odstranitev preproge in pleskanje sten, po izginotju pa so bili uničeni tudi nekateri osebni dokumenti in dnevniki milijonarke. Pri slednjem je sodeloval njen brat Charles Vorhees. Oba sta trdila, da sta ravnala v skladu z njenimi željami, vendar so zaradi uničenja dokumentov preiskovalci izgubili morebitne pomembne sledi. Matlick je zanikal kakršnokoli vpletenost. Leta 1984 je sodnik, ki je Brachovo uradno razglasil za mrtvo, njegovo pričevanje o dogajanju po 17. februarju označil za povsem neverodostojno. Kljub dolgoletnim sumom Matlicka niso nikoli obtožili umora. Umrl je leta 2011.
Druga pomembna oseba v preiskavi je bil Richard Bailey, trgovec s konji, s katerim je imela Brachova tesen odnos. Bailey je navezoval stike s premožnimi ženskami in jih prepričeval v nakup dragih tekmovalnih konj. Preiskovalci so pozneje ugotovili, da je pri tem uporabljal goljufive poslovne prakse. Leta 1975 sta Bailey in njegov brat Brachovi prodala tri konje za 98.000 dolarjev, čeprav sta jih sama kupila za približno 18.000 dolarjev. Milijonarka je po pričevanju njenih znancev pred izginotjem ugotovila, da je bila ogoljufana, in razmišljala o prijavi pristojnim organom. Bailey je ob izginotju zatrjeval, da je bil na Floridi, kar so potrdile tudi hotelske evidence. To pa ni odpravilo vprašanja, ali bi lahko bil povezan z morebitnim naročilom umora. V devetdesetih letih so preiskovalci zbrali pričevanja ljudi, ki so trdili, da naj bi Bailey iskal nekoga, ki bi ubil Brachovo.
Primer je leta 1995 prišel do pomembnega sodnega razpleta. Bailey je priznal krivdo za vrsto goljufij in organiziranih kriminalnih dejanj, sodišče pa mu je izreklo 30-letno zaporno kazen. Pri odmeri kazni je sodnik Milton Shadur upošteval tudi ugotovitev, da je bilo po dokaznem standardu, ki velja pri izrekanju kazni, bolj verjetno kot ne, da je Bailey sodeloval pri načrtovanju umora. To pa ni pomenilo obsodbe za umor Helen Brach. Bailey je vpletenost v njeno izginotje ves čas zanikal, dejanskih okoliščin njene smrti pa niso nikoli dokazali. Prav tako ni bilo pojasnjeno, kdo naj bi umor izvršil in kje so končali njeni posmrtni ostanki.
V preiskavi so se pojavljale tudi domneve o povezavah s čikaškim organiziranim kriminalom in različnih načinih prikrivanja trupla, vendar nobena od teh različic ni bila dokončno dokazana. Primer Helen Brach je zato kljub Baileyjevi obsodbi zaradi drugih kaznivih dejanj ostal nerešen. Njen lincoln je medtem preživel desetletja in nazadnje končal v Evropi. Sedanji lastnik ga je zaupal nemškemu specialistu za klasične avte Sebastianu Schwarzu, ki je dobil nalogo, da ga po dolgem mirovanju ponovno pripravi za uporabo.
Posebnost avta je, da ni prestal obsežne obnove, pri kateri bi zamenjali vse, kar kaže znake starosti. Belo usnje je brez večjih poškodb, rožnate preproge so še vedno originalne, ohranjeni pa so celo občutljivi notranji dodatki. Delujejo tudi električno nastavljivi sedeži in drugi elementi opreme. Mehanika je potrebovala nekoliko več pozornosti. V delavnici so zamenjali tekočine, dotrajane puše sprednjega vzmetenja in tesnila kardanskega sklopa, ponovno zatesnili zadnji diferencial ter nastavili geometrijo podvozja. Posegli so tudi v električno napeljavo voznikovih vrat in dodali zaščito pred kratkim stikom.
Po opravljenem delu se je lincoln znova vrnil na cesto. Schwarz je med poskusno vožnjo izpostavil predvsem izjemno mehko vzmetenje, tiho kabino in umirjeno delovanje velikega osemvaljnika. Števec kaže približno 15.800 milj oziroma 25.400 kilometrov, kar pomaga pojasniti izredno dobro ohranjenost notranjosti. Rožnati continental mark IV tako več kot 53 let po izdelavi ostaja vozen in v veliki meri originalen, medtem ko usoda njegove prve lastnice še vedno ni pojasnjena.
