Blaž Petkovič
Voditelja Darja Zgonc in Edi Pucer sta v uvodni oddaji gostila predsednike osmih strank, ki jim povprečje zadnjih treh mesečnih javnomnenjskih raziskav Mediane kaže najbolje. Tako so v dvorani sv. Frančiška Asiškega v Kopru nastopili Robert Golob (Gibanje Svoboda), Janez Janša (SDS), Matjaž Han (SD), Anže Logar (Demokrati), Jernej Vrtovec (NSi), Luka Mesec (Levica), Vladimir Prebilič (Prerod) in Zoran Stevanović (Resnica). "Zanimala nas bodo politična povezovanja in opredeljevanja ter stališča glede vsebinskih vprašanj od denimo minimalne plače, stanovanjske problematike pa do zunanjepolitičnih vprašanj," je soočenje napovedala Metka Majer, vodja uredništva 24ur. In kako so se strankarski prvaki odrezali?
Darinka Pavlič Kamien, strokovnjakinja za komuniciranje: "Drugo soočenje predsednikov političnih strank. In že drugič brez ene same ženske na odru. Leta 2026. V državi, kjer je uzakonjena spolna kvota na kandidatnih listah. To ni več naključje. Ni več smešno. To je resen simptom našega političnega prostora, ki se navzven modernizira in poudarja enakost, navznoter pa ostaja izrazito moški, tekmovalen in testosteronski. Demokracija na papirju, klub gospodov v praksi. Soočenje je bilo tokrat bolj dinamično. Kot da so si kandidati temeljito ogledali prejšnje nastope in prisluhnili svetovalcem. Morda je svoje dodal tudi primorski zrak. Vsekakor pa energijo prinesejo novi obrazi – Janez Janša, Jernej Vrtovec in Zoran Stevanović.
Robert Golob je deloval drugače kot zadnjič. Z več energije. Vidno napudran. Odločneje je vračal udarce in zavračal očitke. Včasih prehitro – skakanje v besedo ni državniška gesta. Najbolj povedna je bila njegova obrazna mimika, ko je poslušal kritike. Aroganten, vzvišen pogled, nasmeh, ki ni bil vedno iskren. Gledalci zaznajo ton, tudi ko besede zvenijo samozavestno.
Anže Logar se je politične obrti očitno dobro naučil. V predsedniški kampanji je bil zadržan, tu pa so mu moško obarvana soočenja očitno bližje. Nima težav z avtoriteto. Golobu je najbolj precizno ubesedil fiskalno bolečino: 'Davčno breme ste dvignili za milijardo in pol. To je milijarda in pol manj v žepih ljudi.' Do nekdanjega šefa je držal distanco. Ni polemiziral. Ni izzival. Pokazal je, da zna stati sam.
Janez Janša je deloval umirjeno. Kot človek, ki čaka, da mu bo razprava sama dala prav. Tudi ko je napadal, je ohranjal mirno držo. Ni se silil v ospredje. Dal je vedeti, da pozna svojo pozicijo v javnomnenjskih meritvah. Njegova baza je trdna in disciplinirana. On pa dovolj izkušen, da ve, da ni treba kričati, ko ti številke govorijo v prid. Očitek o 'kubanskem eksperimentu' in primerjava z Venezuelo sta bila zabavni puščici – namenjeni Golobu.
Jernej Vrtovec je priložnost iskal tam, kjer mu je najbližje – pri podjetništvu: 'Vlada tolče po tistih, ki so hrbtenica gospodarstva.' 'Več kot milijardo davkov več se pobere – ali ljudje živijo bolje?' To je vprašanje večera. Ne koliko se pobere, ampak kaj imajo ljudje od tega.
Matjaž Han je začel stisnjenih ust. Defenzivno. Na trenutke pridigarsko. Ko mu je moderatorka nastavila ogledalo glede božičnice in minimalne plače – da je za to izvedel iz medijev –, je priznal, da se je premalo pogovarjalo. Priznanje je politično pošteno. A ostane vprašanje: ali je dovolj?
Luka Mesec deluje, kot da verjame, da je njegova stranka najuspešnejša in najučinkovitejša, kar jih je parlament kdaj imel. Tako vsaj zveni samozavest. Izmikanje pri vprašanju bruto plač ostaja šibka točka. Ideološka konsistentnost ne nadomesti vedno ekonomske razlage.
Zoran Stevanović je človek brez dlake na jeziku: 'Ni sramotno obogateti.' 'Dušimo ljudi z davki in birokracijo.' Odločen. Ne pusti si vzeti besede. V prostoru disciplinirane politične korektnosti deluje kot disruptor.
Vladimir Prebilič je bil presenetljivo tih. Skoraj preveč. Vljuden – in zato pogosto preslišan. Temo obrambe, ki bi jo kot obramboslovec lahko najbolj izkoristil, je oddelal medlo. V razpravi, kjer je kompetenca valuta, je tišina izgubljena priložnost. Res pa je, da je imel nekaj svetlih, racionalnih momentov.
Od tega soočenja dalje mora biti vsem jasno: vsi naši politiki so dobri. Ne le dobri – odlični. Brez napak. Vsak po svoje spoštuje institucije, zakonodajo, etiko, moralna načela. Samo realnost zunaj studia je nekoliko manj bleščeča. In morda je prav to največji razkorak večera:
med popolnimi stavki in nepopolno državo."
Marko Crnkovič, publicist: "Pop TV se je odločil, da bo svoje prvo soočenje pospremil z ljudsko veselico. Pred soočenjem v Kopru in verjetno še vmes se je na nekem trgu ob spremljavi vokalne solistke in komika jedlo in pilo ter pelo in plesalo, marljivi novinarji pa so med državljani baje nabirali vprašanja, ki jih bodo v njihovem imenu zastavili predsednikom strank na prihodnjih soočenjih.
Ideja je smešno populistična, načeloma pa ni neprimerna. Človek bi imel kar naprej take volitve. Ali vsaj soočenja.
Kakorkoli, Pop TV-jevo soočenje je bilo zanimivejše od nacionalkinega v četrtek. Tudi zato, ker sta v Kopru nastopila tudi Vrtovec in Janša, ki bojkotirata TVS zaradi Tarče. Za dodatno dobro voljo pa je tokrat namesto Kordiša skrbel Stevanović.
Zlasti Janša je soočenje prepojil s psihološko napetostjo, ki je brez njega ne bi bilo. In ne, ni bil polemičen in bistveno glasnejši od glasnih, niti ne sarkastičen, kot zna biti. S ciničnim nasmeškom Mone Lize in z na pultu sklenjenima ročicama je naredil presenetljivo dober vtis. Človek bi njegovo državniško, skoraj spravljivo držo drago plačal.
Kritike, da je bil zadnjič na TVS preveč namrgoden, so Golobu očitno segle do srca. Nocoj je bil drugačen človek, skoraj človeški. Razen ko je Janši pred nosom pomahal z rdečo zastavico antijanšizma. Dokazal je tudi, da zna biti zadirčen - kar smo doslej samo slutili.
Toliko o teh dveh ta glavnih.
Da je bilo soočenje zanimivejše, pa še ne pomeni, da smo izvedeli bistveno več političnega, kot smo (ali bi) izvedeli iz nezanimivejšega. To nas niti ni zanimalo. Bolj kot programi in odgovori na tricky vprašanja nas je zanimalo govorjenje eden čez drugega, replike, body language in facialna ekspresivnost. Po zaslugi takega soočenja je tudi to izpadlo razvedrilneje. Debata na srečo ni bila vedno pod kontrolo Darje Zgonca in Edija Pucerja, zato je bila bolj sproščena, na trenutke celo razpuščena.
In nenazadnje, lepo je bilo videti predsednike strank, da so se na koncu - po vseh teh težkih besedah (naklonjene seveda ne štejejo) - s kislo vljudnimi nasmeški rokovali. Žal pa nam kamera ni pokazala vseh osemindvajset stiskov rok, kolikor bi jih bilo med osmimi možakarji matematično možnih."
