Blaž Petkovič
"Nocoj bomo predsednike parlamentarnih strank spraševali o ključnih temah, ki nas najbolj zadevajo: od zdravstva, pravne države, življenjske ravni, varnosti do negotovih razmer v svetu," je soočenje napovedala Tanja Gobec, ki je oddajo vodila skupaj z Nastjo Stopar. V studiu so nastopili Robert Golob (Gibanje Svoboda), Matjaž Han (SD), Luka Mesec (Levica), Anže Logar (Demokrati), Vladimir Prebilič (Prerod) in Miha Kordiš (Mi, socialisti). Zaradi zadnjega dogajanja okoli oddaje Tarča se iz protesta soočenja nista udeležila Janez Janša (SDS) in Jernej Vrtovec (NSi). In še pojasnilo s Kolodvorske: kot parlamentarne stranke se po zakonu o Radioteleviziji Slovenija štejejo vse stranke, ki imajo v državnem zboru ali Evropskem parlamentu vsaj enega poslanca.
Darinka Pavlič Kamien, strokovnjakinja za komuniciranje: "Prvo soočenje pred parlamentarnimi volitvami 2026 na RTV Slovenija naj bi bilo ogrevalno. A nekateri so ga vendarle vzeli zelo resno. Drugi pa, kot da so tja prišli po dolžnosti – ali celo proti svoji volji.
Obstrukcija SDS in NSi je bila presenečenje. Bila je politična gesta z jasnim sporočilom oblikovanja povolilne kombinacije, saj takšna usklajena odsotnost težko pomeni kaj drugega kot signal prihodnje koalicijske zaveze. Ne gre za naključje, temveč za politično odločitev. Komu bo najbolj škodila, bomo videli na volitvah.
Na odru je tako ostalo šest predsednikov strank: Golob, Logar, Prebilič, Han, Kordiš in Mesec.
Če je kdo želel pokazati, da hoče, da ga ljudje v tem soočenju vzamejo zares, je bil to Anže Logar. Z energijo, z voljo po argumentaciji, z jasno ambicijo, da je v tekmi. V njegovem nastopu ni bilo zaznati utrujenosti ali naveličanosti. Bil je prisoten. In to je v predvolilnem času lahko dobra pot do uspeha.
Na drugi strani je aktualni predsednik vlade Robert Golob deloval presenetljivo odsoten. Pogled navzdol, kot da je bil miselno drugje. Vzvišenost, ki meji na aroganco. Drža človeka, ki je užaljen, da mora biti tam. Če je to utrujenost od mandata ali utrujenost od šele začete kampanje, je težko reči. Je pa jasno, da predsednik vlade ne more delovati, kot da je soočenje zanj breme. Volivci hitro zaznajo, kdaj je nekdo v boju – in kdaj je nekdo izčrpan. Sprašujem se, kdo mu je takšno držo svetoval.
Matjaž Han je ostal na ravni, ki jo pri njem poznamo. Nekakšna 'zdrava kmečka pamet', neposrednost, prizemljenost. A od politika s tako dolgo kilometrino bi bilo pričakovati naslednji korak – preobrazbo v državnika. Izkušnje ima. A drža, ki bi ga povzdignila nad rutino, je verjetno zanj nedosegljiva.
Luka Mesec je svoje izvajanje vzel kot redne politične izjave, ki jih je medijem podajal ob pobudah Levice. Pritožil se je, da je stanje nevzdržno, ko gre za korupcijo in pri tem omenjal Roka Snežiča. Toda Levica je bila del koalicije. Če je stanje tako nevzdržno, zakaj koalicijski partnerji niso zmogli več politične volje, da bi zgodbo Snežič, ki smo jo kot slab primer boja proti korupciji siti tudi mi, volivci, razčistili in umaknili z javne agende? Kritika je prepričljiva le, če je podprta z dejanji.
Miha Kordiš, danes predsednik svoje stranke, svoje vloge ni bistveno spremenil od tiste, ki jo je nosil v Levici. Še vedno deluje kot politični aktivist z jasno, a ozko ideološko agendo. To je dosledno, a hkrati omejujoče. Predsednik stranke bi moral nagovoriti širši prostor, ne le svojega zvestega jedra.
Vladimir Prebilič je začel kot vljuden, uglajen politični gospod – skoraj preveč korekten za kampanjo, v kateri naj bi tekla kri. Šele proti koncu debate je pokazal več energije in življenja. A kampanja je tu. Ni več časa za ogrevanje. Tekma se je začela, čas teče in 22. marca bo treba priti z dobrim rezultatom v cilj.
Volivci pa bodo kmalu odločali, kdo je resnično pripravljen v dobri kondiciji priteči do tja."
Marko Crnkovič, publicist: "Naveličal sem se podob politikov in se odločil, da sploh ne grem volit. Ne, samo šalim se. Ampak dejansko sem utrujen od spremljanja političnega konkuriranja že zdaj, ko se je volilna kampanja šele uradno začela. Tokratno soočenje je bilo sicer še kar kulturno. (Tanja Starič je v Odmevih takoj po emisiji rekla, da je bilo 'zelo polemično'. Sam tega nisem opazil. Seveda pa jaz nisem televizijec.) Razen nekaj neuspešnih, beri: neduhovitih poskusov špikanja, nismo videli nič takega, česar ne bi odobravala tudi Nataša Pirc Musar.
Vsebinsko debata ni bila brezpredmetna. S strani TVS so bile dolžnostno pokrite vse pomembne teme, s strani predsednikov strank pa tudi pričakovanjem primerno odgovorjene. Čeprav veliko novega, presenetljivega pač nismo slišali. Po mojem ne bo nobena od teh strank spreobrnila neopredeljenih volivcev po zaslugi tega soočenja.
O dramaturškem konceptu in vodenju soočenja je treba reči, da je Tanja Gobec dobro panala neučakane in občasno neustavljive govorce. Čas jim je bil skopo odmerjen. Lahko bi jim ga dali malo več, da bi več improvizirali. Dva intermezza s kratkimi, za spoznanje neobveznejšimi vprašanji Nastje Stopar, pa se mi nista zdela posrečena pogruntavščina.
Po čem si bom zapomnil to soočenje?
Kar zadeva Goloba, se mi ni zdel v najboljši formi. Odgovarjal (in ne veliko repliciral) je sicer odločno in konsistentno - čeprav ne zelo prepričljivo -, vendar so to bili njegovi edini trenutki budnosti. Ko ni bil pri besedi, je bil pogreznjen v namrgodeno zamišljenost. Kot da ne bi vedel, da ga lahko kamera snema tudi takrat.
No, soočenje si bomo seveda zapomnili zaradi demonstrativne odsotnosti SDS in NSi. Smo bili zato za kaj prikrajšani? Morda. Soočenje bi znalo biti bolj zanimivo, morda celo bolj napeto in zares polemično. Ampak bojkotnikov to ne zanima. In tudi ne vem, zakaj bi jih moralo. Če je predvolilni čas mogoče preživeti tudi brez soočenj, ga je mogoče preživeti tudi brez udeležbe v soočenjih."
