(NA ZAHODU NIČ NOVEGA) Kolumna Matjaža Grudna: Čigavi so bog, družina in domovina

Če ste se zadnje čase potikali po naših koncih svetovnih družbenih omrežij, potem ste verjetno zasledili umetno inteligentne grafične upodobitve ljubezni do tradicionalnih vrednot. 

Na vrhu – v haljo odet gospod z gosto brado, skozi katero prodirajo žarki nebeške svetlobe. Pod njim oče, mati in cel kup belopoltih in modrookih otrok. Zraven še trije vojaki s trobojnico. In seveda napis: Bog, družina, domovina.

Pri meni so ti pastelni izlivi domoljubja sprožili nekaj odzivov. Najprej ugotovitev, da ima umetna inteligenca smisel za humor. Tiste tri vojake z zastavo, ki simbolizirajo ljubezen do domovine, je oblekla v sovjetske uniforme. Druga ugotovitev pa je bila, da smo se Slovenci sposobni kregati o čemerkoli. 

Objave umetno inteligentnega domoljubja so namreč sprožile zelo burne reakcije.

»Skrajneži, fašisti!« se je slišalo z ene strani.

»Kaj pa je narobe z bogom, družino in domovino, banda komunistična?!« so ogorčeno odgovarjali na drugi.

Pričkala so se digitalna pehota in generali, anonimneži in znane politične ter javne osebnosti – v glavnem cela štala.

Preden na to žgočo temo dodam misel ali dve tudi sam, bi želel poudariti, da se glede ljubezni do boga ne počutim najbolj pristojnega.

Za razliko od mnogih, ki trdijo in se obnašajo, kot da imajo boga na speed dialu, sem jaz z njim na spoštljivi distanci. V naši družini smo v najboljšem primeru agnostiki – že od časov, ko se je moj pradedek iz prve svetovne vojne vrnil na Štajersko s prestreljenimi črevi. Potem je počasi umiral pred očmi mojega desetletnega dedka Frančka, ki se nikakor ni mogel sprijazniti z razlago, da je to božja volja in da bog že ve, kaj dela.

Ne glede na to, da nisem vernik

Ampak agnostik gor ali dol, sam absolutno spoštujem prepričanja drugih ljudi. S posebnim veseljem pa spoštujem prepričanja tistih, ki podobno spoštovanje izkazujejo tudi do mojih prepričanj.

Ne glede na to, da nisem vernik, se zavedam, kako močno je krščanstvo vplivalo na našo kulturno dediščino in identiteto. Če hodimo k maši ali ne, moramo priznati, da sta krščanstvo in njegova tuzemska birokracija za seboj pustila vse sorte zelo kul stvari – od arhitekture do knjig in tako naprej. Tudi kakšno manj kul stvar, ampak OK – kdo pa ni?

Je pa tudi res, da smo Evropejci skozi zgodovino sami sebi zapustili še marsikaj drugega. Na primer razsvetljenstvo. Ali načelo ločitve cerkve od države. In človekove pravice, ki ščitijo dostojanstvo vseh ljudi – ne le tistih, ki so prave vere ali barve kože. In demokracijo, v kateri legitimnost moči temelji na rezultatih poštenih in svobodnih volitev, ne pa zgolj na starih knjigah in politično motiviranih interpretacijah njihovih vsebin.

Opazil sem tudi, da gre mnogim interpretatorjem našega krščanskega in pretežno katoliškega izročila zelo na živce, kaj o vsem tem pravi njegov najvišji zemeljski agent. Ne le prejšnji papež, tudi sedanji se mnogim zdi vse preveč »prebujen«, saj neprestano naklada o stvareh, ki jih oni v bogu ne vidijo, ne iščejo in ne prepoznajo. Kakšno sočutje, solidarnost in dostojanstvo vseh? Kaj pa ima pošten človek od vere, če je ne more uporabljati kot macolo, s katero lahko tolče po beticah tistih, ki mu ne pašejo?

Obstajajo seveda tudi verniki, ki Jezusove nauke razumejo nekoliko drugače. »Ne govori mi, v kaj veruješ, pokži mi, kakšen odnos imaš do sočloveka, pa ti bom povedal, v kaj veruješ,« je nedavno izjavil teksaški demokrat in prezbiterijanski pastor James Talarico. Ampak, kot sem že povedal, kaj pa jaz vem o tem.

Joker

In potem pridemo do družine.

Za razliko od vere in Boga bi sam tukaj vložil jokerja. Meni je družina zelo fajn. Otrok imam toliko, da bi lahko kandidiral na listi NSi.

In ker se mi zdi družina zelo v redu stvar, bi jo želel privoščiti vsem, ki si jo želijo. Vsem otrokom, ki so zaradi življenjskih okoliščin – ali družbenih predsodkov – brez nje. In vsem tistim, ki si želijo s partnerji, ki jih imajo radi, splezati v zakonski jarem. Ne glede na vero, barvo kože ali spolno usmerjenost.

Ker to meni in moji družini ničesar ne jemlje, mnogim pa veliko daje.

Vem, mnogim pade tema na oči ob misli, da bi pravico do poroke ali posvojitve otrok priznali tudi istospolno usmerjenim osebam. Ker je to baje nenaravno. Ker to ogroža naš obstoj.

Ljubi moji, tudi mene skrbi za usodo človeške civilizacije, ampak obljubim vam lahko eno stvar: če bo šel naš svet v maloro – in zaenkrat se zdi, da je na zelo dobri poti –, do tega zagvišno ne bo prišlo zato, ker se imajo ljudje radi in želijo imeti družino.

Ker tam je tako fajn

In potem pridemo do domovine.

Domovino je lepo in pomembno imeti rad. Nekateri jo imajo radi tako, da so do nje kritični, ker si želijo, da bi bila še boljša. Nekateri so prepričani, da imaš svojo domovino rad le tako, da sovražiš ljudi, ki prihajajo od drugod. Ker oni ogrožajo domovino in domovina, ki ni ogrožena, je za pravega domoljuba kot juha brez soli. Zato nam po volitvah napovedujejo specialce, ki bodo po ulicah lovili ljudi za deportacije. Kot v ZDA. Ker tam je tako fajn.

In če ilegalnih prehodov slučajno ne bo dovolj, saj se je njihovo število v zadnjih letih precej zmanjšalo, lahko v svoji domobrambni vnemi obmejno pozornost rotirajo za 180 stopinj. 

Ko se domoljubje sprevrže v sovraštvo, ljudje ne bežijo več noter, ampak ven. Kot v Rusiji in Severni Koreji. Ker tam je tako fajn.

Kakorkoli že, upam, da se lahko vsi strinjamo, da gre pri veri, družini in domovini za pomembne vrednote, čeprav jih očitno vsi ne razumemo na enak način. Ampak to samo po sebi še ne bi smel biti problem. Saj smo se vendar borili za to, da bi lahko imeli različna mnenja. Zakaj torej takšen vik in krik, če ljudje to povedo na glas? Ali objavijo na svojem profilu? Ali vključijo v svoj predvolilni program?

Nimate monopola

Tukaj, dragi moji, pridemo do konteksta in motiva.

Tudi delo in svoboda sta pomembni vrednoti, pa bi vendarle svetoval previdnost glede trditev, da »delo osvobaja«. Tako kot pri hindujskih folklornih motivih velja tudi za določene besedne zveze, da jim pomena ne določata le forma in semantika brez konteksta, ampak tudi zgodovina.

Kaj je torej narobe s parolo »Bog, družina, domovina«? Vprašajte Groka ali ChatGPT, če res nimate pojma in ste zgolj nedolžne žrtve lastne nevednosti.

Kot sem dejal že na začetku, vam glede odnosa do Boga res ne bi solil pameti. Če iskreno verjamete vanj, potem lahko pričakujete, da vam bo slej ko prej sam razložil, kaj si misli o vašem početju.

Glede družine in domovine, prijatelji, pa se morate sprijazniti z dejstvom, da nimate monopola nad interpretacijo njunega pomena – in še manj do samovoljnega odločanja o tem, kdo ima do njiju pravico in kdo ne.

Namesto tega vam predlagam, da se poskusite imeti malo bolj radi. Morda boste potem lažje imeli radi tudi druge ljudi. Če ne veste, kje začeti, vprašajte ChatGPT.