Pogovori z neznanci pogosto spodbudijo razmišljanje in razširijo obzorja. Način, kako postavljamo vprašanja, močno vpliva na to, kako nas drugi dojemajo, kaže raziskava, ki jo je objavila revija SAGE Publications. Kljub temu pa nekatere govorne navade pustijo povsem nasproten vtis. Od nepotrebno zapletenih izrazov do stavkov, ki zvenijo podcenjujoče, izbira besed veliko pove o našem odnosu do drugih. Nekatere fraze nehote ustvarijo vtis, da se oseba počuti pametnejšo, sposobnejšo ali pomembnejšo od svojega sogovornika.
Fraza "brez zamere, ampak" pogosto služi kot uvod v komentar. Oseba že vnaprej ve, da bo z njim verjetno prizadela drugo stran. Čeprav zveni kot poskus omilitve sporočila, ima običajno nasproten učinek. Sposobnost prepoznavanja in uravnavanja lastnih čustev kaže na čustveno inteligenco. Način naše komunikacije hitro razkrije, koliko zares razumemo druge. Ko nekdo začne stavek z "brez zamere", sogovornik to takoj dojame kot napoved kritike ali omalovaževanja. Avtor Louay Safi v knjigi "Leading with Compassion" poudarja, da ljudje, ki v komunikaciji kažejo sočutje, ustvarijo več zaupanja in spoštovanja.
Priznanje napake in prevzemanje odgovornosti kažeta na zrelost. Kljub temu fraza "to vzamem nase" včasih zveni prazno, če ji ne sledi konkretno dejanje. Namesto da zgolj potrdimo krivdo, raje pokažimo, da razumemo težavo in ponudimo rešitev. Vprašanja, kot je "kako lahko najbolje rešimo to situacijo?", pustijo vtis večje odgovornosti in pripravljenosti na ukrepanje.
Tudi navidezno prijazne fraze skrivajo past
Stavek "razumem te" ljudje večinoma uporabljajo z dobro namero, a v določenih situacijah zveni zelo površno. Če oseba ni zares preživela podobne izkušnje ali ni pokazala, da je sogovornika zares poslušala, ta fraza daje vtis, da želi le hitro končati pogovor. Jezikoslovec Steven Pinker v knjigi "The Sense of Style" piše, da ljudje pogosto uporabljajo izraze povsem samodejno. Pri tem sploh ne razmišljajo o njihovem pravem pomenu in učinku na druge.
Fraze, s katerimi želimo pokazati popolno ravnodušnost, hitro izpadejo nevljudne. To velja predvsem takrat, ko jih uporabimo, da bi pokazali, da nas tuje mnenje sploh ne zanima. Ko nekdo reče, da mu je "vseeno", sogovorniki to razumejo kot znak nezainteresiranosti ali celo poskus kazanja premoči. V pogovoru veliko bolje delujejo izrazi, ki jasno izražajo stališče, a hkrati ne zmanjšujejo pomembnosti besed druge osebe.
Izraz "to je nemogoče" včasih predstavlja realno oceno situacije, v določenem kontekstu pa zveni kot zavračanje novih idej. Ko nekdo ta izraz uporabi brez dodatnega pojasnila, sogovorniki to doživijo kot zapiranje razprave in hitro izgubijo motivacijo. Bolj odprt pristop vključuje vprašanje, kaj točno potrebujemo, da bi določeno idejo uresničili.
Ljudje pogosto uporabljajo uvodno frazo "če sem iskren", ki nehote pusti vtis, da oseba sicer ne govori resnice. Ko nekdo nenehno poudarja lastno iskrenost, se sogovorniki upravičeno vprašajo, zakaj mora to sploh izpostavljati. V številnih situacijah zadostuje, da preprosto povemo, kar mislimo, brez nepotrebnih uvodov. Radovednost in pripravljenost na učenje neposredno kažeta na odprtost do novih informacij, medtem ko zavračanje pogovora brez pojasnila kaže le na to, da oseba ne želi slišati drugačnega zornega kota.
