Matija Stepišnik
Po odhodu v opozicijo so prejšnje vladne stranke šle vsaka svojo pot. Skupaj jih je držala le oblast in delitev dobrobiti oblasti. Zato je bilo pričakovati, da bodo vse te stranke skupaj oblikovale vlado v senci, naivno. Za največjo opozicijsko stranko je pomembno, da pokaže, da ima vladno kapaciteto, da ima za vse resorje primerne ljudi in da se bo na tak način sistematično pripravljala na volitve ter hkrati oblikovala alternativne politike tej vladi. To se seveda ni zgodilo. Formalno, piarovsko so predstavili vlado, v kateri ni niti vseh bivših ministrov stranke iz prejšnje vlade. Če bi bila to resna stranka, bi znala pritegniti še kakšne nove ljudi ali pa vsaj obdržati tiste, ki so bili v vladi, oziroma angažirati državne sekretarje. Tako bi dejansko pokazali, da obstaja neka realna intelektualna, moralna in politična moč. Z najavo in predstavitvijo njihove vlade tega niso zmogli narediti.
SD, zlasti njen predsednik, je v javnomnenjskih anketah nagrajena s svojo neaktivnostjo in zdravorazumskimi opredelitvami ter s tem, da nima prave barve. Levica je tu še najbolj aktivna, vendar nima nekega stalnega kurza. Tega nadomešča z retoriko, ki je iz drugih časov in se ne ujema z realnimi problemi, ki se jih je treba zdaj v politiki lotevati. Na splošno se je opozicija ujela v vzorce, ki jih je pred tem uveljavila SDS, denimo takoj z referendumi minirati njihovo delovanje. Ta zadeva naj bi pri SDS delovala, medtem ko levosredinsko telo tega ne podpira, razen skrajnega dela, ki je javno precej aktiven in izraža ogorčenje nad tem, kar vlada počne, vendar to je zelo majhen segment.
Skratka, opozicija se ne ukvarja s politiko. Niso pripravili nobene strateške analize, ampak se gredo piarovske zgodbe na dnevni ravni. Obnašajo se podobno kot v času kovida."
