Med Lastovom in Mljetom, sredi modrine južnega Jadrana, leži košček kopnega, ki ga je mogoče hitro spregledati. Glavat meri manj kot 0,02 kvadratnega kilometra, njegova obala pa je dolga vsega 542 metrov. A majhnost vara – otoček ima zanimivo zgodovino, pomemben svetilnik in celo svojo legendo o prepiru grških bogov.
Kot piše hrvaški portal Punkufer, Glavat leži na skrajnem vzhodnem robu Lastovskega arhipelaga, približno 16,5 kilometra vzhodno od Lastova in 14 kilometrov zahodno od Mljeta. Spada v skupino Vrhovnjakov oziroma Gornjih Škojev, njegov najbližji sosed pa je nenaseljena Mrkjenta.
Na skoraj povsem okroglem otoku ni dreves. Pokrivajo ga nizko sredozemsko rastlinje in makija, družbo pa mu delajo predvsem žuželke, kuščarji in morske ptice. Najbolj opazen prebivalec otočka je mogočen svetilnik, ki ga je Avstro-Ogrska zaradi nevarnih grebenov, čeri in plitvin postavila leta 1884.
Svetilniški kompleks stoji na najvišjem delu Glavata. Kamnita stavba ima okoli 220 kvadratnih metrov stanovanjskih prostorov, nad njo pa se dviga približno 19 metrov visok stolp. Ker stoji več kot 20 metrov nad morjem, je svetlobni signal na višini približno 45 metrov in ga je mogoče opaziti tudi 22 navtičnih milj daleč. Svetilnik je danes zaščiten kot kulturna dediščina.
Poleti je Glavat videti skoraj idilično, morje okoli njega pa privablja tudi potapljače. Pozimi pokaže povsem drugačen obraz, ko se čez otoček podita burja in jugo, morje pa lahko mirno samoto v trenutku spremeni v precej surov kraj.
Najbolj romantična pa je legenda o njegovem nastanku. Grški bogovi naj bi se nekoč prepirali, kateri je lepši – Lastovo, Mljet ali Korčula. Poslali so glasnika, naj si otoke ogleda in razsodi, toda ta se nikakor ni mogel odločiti. Zeus – po drugi različici Posejdon – naj bi se zaradi njegovega omahovanja razjezil in ga spremenil v kamen. Tako naj bi sredi treh jadranskih lepotic nastal Glavat, večni opazovalec otokov, med katerimi niti bogovi niso znali izbrati najlepšega.
