Letošnja dirka po Španiji je potrdila, da nič ni podarjeno, da nič ni vnaprej odločeno. Pa bodi še tako superioren, potrebuješ poljub sreče oziroma vsaj ne smole. Brez tega niti v športu ne gre. Trije tedni od Monaka čez Francijo do juga Španije so bili razburljivi in nepredvidljivi, za koga srečni in za drugega nesrečni. Nikogar rdeča pentlja ni pustila ravnodušnega, nič manj ni bila zanimiva od Gira ali Toura, čeprav po veljavi spada za obe tritedenski preizkušnji v soseščini z daljšo tradicijo.
Slovenski navijači v tem pogledu niso izjema, od rekordne udeležbe naših kolesarjev na njej (7) so močan pečat pustili trije. Letošnje leto je nesrečno za kolesarja, ki obvladujeta grand toure v zadnje pol desetletja, Jonas Vingegaard se je polomil na Touru, Tadeja Pogačarja je vzela Vuelta. Slovenskemu šampionu niti mojstrsko obvladovanje kolesa ni pomagalo, da bi se ognil nesreči, tisti kamen ... kot da bi čakal nanj na cesti. Smola prve kategorije. Športa zna biti zelo krut.
Posledice pa hujše, kot bi si želel, da je moral prečrtati vse načrte, ki jih je še imel za 2026. Upajmo, da se je s tem le začasno prekinila serija rekordov, ki jih je imel namen doseči oziroma postaviti, tretji naslov svetovnega prvaka, šesto slavje na Lombardiji … Neudeležba na evropskem prvenstvu pa ima posledice širših razsežnosti, morda mu je tega še najbolj žal, saj se bo zanj težko v ponovilo, da bi tekmovanje gostila Slovenija. To je tudi udarec za prireditelje, a kolesarstvo ne živi od vstopnic. Le manj bo najbrž gledalcev in Slovenije in tujine, manj bodo zaslužili gostinci in drugi turistični subjekti, manj promocije bo deležna Slovenija, čeprav se nad doprinosom Pogačarja niti slučajno ne more in ne sme pritoževati.
A da bi zaradi poškodb trpela nadaljnja kariera, ne bi smela biti bojazen. Edina hujša poškodba doslej, zlom zapestja pred tremi leti, ga ni zavrla, ker ne izgublja rad, se je še bolj predal športu. To je kar skupna lastnost slovenskim kolesarskim asom, tudi Primož Roglič in Jakob Omrzel sta iz podobnega testa. Zasavec najbrž niti sam več ne šteje padcev in poškodb, Dolenjec je ob odhodu iz mladinskih vrst prestal težko preizkušnjo.
Dvojec je ob odsotnosti Pogačarja navdušil s predstavami. Rogliča že lep čas nismo videli tako odličnega, po tem, ko se je malce izgubil v nemški ekipi oziroma mu niso več našli prave vloge, se zdi, da je tudi pri 36 letih našel zalet za nadaljevanje kariere. Čeprav ni kot na vrhuncu, je še vedno vrhunski in zagotovo bi bil še boljši brez nezgode v zaključnih pripravah. Ta smola in še ena, da je Enric Mas v življenjski formi, mu je preprečila, da ni zmogel do rekordne pete zmage na španskem krogu. Skoraj upali pa bi si trditi, da se bo naslednje leto vrnil po ta dosežek, "le" še novega in primernega delodajalca si mora poiskati za ta podvig.
Najbrž mu bo takrat še za odtenek težje, a ne zato, ker bo on še leto starejši, ampak ker bo še bolj dorasla močna generacija, kateri bi skoraj že lahko bil oče in katere vidni član je tudi Jakob Omrzel. Nov slovenski biser, ki je z etapno zmago in sedmim mestom v skupnem seštevku postal kolesar, ki ne more več presenetiti, saj je postal enakopravni član svetovne kolesarske elite. Zdaj je na 20-letniku "le" še, da v njej ostane. In če kdaj, je zdaj povsem nedvoumno, da ima Slovenija kolesarsko preteklost, sedanjost in prihodnost.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
