Ob pogledu na politični zemljevid sveta se zdi, da je že vsak košček kopnega razdeljen med države. Meje segajo čez puščave, gore, ledene pokrajine in najbolj odmaknjene otoke. Pa vendar obstajajo kraji, pri katerih je zgodba precej bolj zapletena. Portal Punkufer izpostavlja dva posebej nenavadna primera območij, na katera nobena država ni postavila običajnega suverenega zahtevka.
Eden najbolj znamenitih je Bir Tawil, približno 2000 kvadratnih kilometrov velika puščavska pokrajina med Egiptom in Sudanom. Na prvi pogled bi lahko sklepali, da bi si jo želela vsaj ena od obeh držav, toda prav nasprotno – zanjo se ne poteguje nobena.
Razlog tiči v nenavadni zgodovini meje. Britanska oblast je na tem območju konec 19. in v začetku 20. stoletja določila dve različni mejni črti. Če bi Egipt ali Sudan sprejel tisto razmejitev, po kateri bi mu pripadel Bir Tawil, bi s tem oslabil svoje zahteve po precej večjem in pomembnejšem Hala'ibskem trikotniku ob Rdečem morju. Zato majhen kos puščave ostaja nekakšen stranski proizvod veliko pomembnejšega ozemeljskega spora.
Ogromna praznina na Antarktiki
Če je Bir Tawil razmeroma majhen, je drugo takšno območje naravnost velikansko. Marie Byrd Land na Antarktiki obsega približno 1,6 milijona kvadratnih kilometrov in je eden največjih delov kopnega na Zemlji, na katerega nobena država ni vložila uradnega ozemeljskega zahtevka.
Položaj Antarktike je sicer poseben. Kontinent ureja mednarodni antarktični pogodbeni sistem, ki je obstoječe ozemeljske zahteve držav dejansko postavil na stranski tir in celino namenil predvsem mirnemu ter znanstvenemu sodelovanju. Sedem držav je v preteklosti razglasilo svoje zahteve po posameznih delih Antarktike, toda Marie Byrd Land je ostala zunaj njih.
Razglasiti državo je lažje kot doseči, da jo svet prizna
Po spletu sicer krožijo številne zgodbe o otokih, skalah in drugih koščkih ozemlja, ki naj ne bi pripadali nikomur, vendar je resničnost običajno manj romantična. Nenaseljen otok še ni "nikogaršnja zemlja", številna navidezno prosta območja pa so v resnici predmet sporov med državami.
Prav takšne pravne sive cone so skozi leta privabljale tudi posameznike, ki so poskušali ustanoviti lastne države. Eden najbolj znanih poskusov je Liberland, ki ga je leta 2015 na območju ob Donavi med Hrvaško in Srbijo razglasil češki aktivist Vít Jedlička. Zamislil si ga je kot državo z nizkimi davki in velikim poudarkom na osebni svobodi. Projekt je postal svetovna medijska zanimivost, vendar mednarodnega priznanja kot suverena država ni dosegel, še piše PunKufer.
Tako tudi v času satelitov, digitalnih zemljevidov in natančno začrtanih meja na svetu ostajajo kraji z nenavadno odprtim vprašanjem: komu pravzaprav pripadajo? Včasih je odgovor presenetljiv – nihče jih noče dovolj močno, da bi zaradi njih tvegal nekaj veliko dragocenejšega.
