Denis Bende Živčec
Dogodek iz neke druge dimenzije. In zdelo se je, da ta večer vse luči žarijo za modo, mesto in velikopotezne, skoraj vročične sanje. Zgodil se je Club DH, najbolj intrigantno najavljen mariborski dogodek, ki je iz ure v uro odstiral svoje bele tančice. Pod veličastno kreacijo, ki je visela s stropa. Z gosti, ki so svoji glamurozni plati lahko do obisti dovolili na plano.
Dolgo je bila skrivnost. Ugibalo se je, namigovalo, modni oblikovalec David Hojnik pa je ob vprašanjih o lokaciji Cluba DH z značilnim nasmehom vztrajal pri molku. No, skoraj. Ko je pred dnevi v intervjuju za Večer dejal, da ima "cerkev svojo moč", se mu je skrivnost skoraj izmuznila.
V petek zvečer se je tančica dokončno razgrnila. Minoritska cerkev je postala modno svetišče, Maribor pa za nekaj ur mesto, v katerem ni bilo nič narobe, če si si dovolil biti – malo preveč. In prav "preveč" je bila ena najlepših besed večera.
Dolga obleka? Seveda. Bleščice? Zakaj pa ne. Dramatičen suknjič, perje, visoke pete, nekaj ekstravagance, nekaj tistega kosa iz omare, ki ga že leta čuvaš za priložnost, ki nikoli ne pride? Prišla je.
Hojnik je že pred dogodkom poudarjal, da dress code "gala z osebno noto" ni zapoved, temveč povabilo, da si obiskovalci dovolijo izživeti kakšno svojo modno fantazijo. In ko so v petek zvečer prihajali v staro mestno jedro, je postalo jasno, da so povabilo vzeli resno.
Ko prostor ni le kulisa
Club DH ni želel biti klasična modna revija. In ni bil. Modne kreacije so bile razstavljene v posebni galeriji v kletnih prostorih Minoritske cerkve, nato so z zaslonov zažarele še na odru. Moda se tako ni dogajala samo na virtualni modni pisti, ampak je vstopila v prostor, glasbo, svetlobo in med obiskovalce. Minoritska cerkev je s svojo zgodovino, hladnostjo, višino in skoraj mističnim mirom, stkanim v zidake, dogodku dala nekaj, česar ni mogoče zgraditi s scenografijo. A modna molitev je sčasoma postala pravi modni disko.
Hojnik je že pred večerom povedal, da je bila prav lokacija eden ključnih dejavnikov pri nastajanju letošnje zgodbe. V preteklosti je svoje modne projekte postavil na mariborsko letališče, v Kazinsko dvorano, pod arkade Mariborskega gradu in med industrijske ostanke Metalne. Tokrat je hotel še korak dlje – ustvariti izkušnjo, v kateri gost ni zgolj gledalec, ampak del celotne slike.
Skozi večer so se tako prepletali moda, glasba, vizualni elementi in drobna presenečenja. Posebej za Club DH so nastali novi glasbeni aranžmaji in kostumografija, večeru pa sta svoj pečat dali tudi Maja Keuc in Lea Sirk, ki je skupaj s Karin Zemljič in gospel zborom izvedla tudi kultno provokativno Madonnino Like a prayer, medtem ko je Maja z eteričnim nastopom goste hipnotizirala z Zmaji.
Za nove aranžmaje in produkcijo sta med drugim poskrbela prav Karin Zemljič, pevka in glasbena pedagoginja ter članica dua Okustični, in Miha Šmigoc – Maynamic, producent in DJ, ki je po zaključku uradnega programa pilotiral glasbeni del večera.
Maja Keuc ima v zgodbi DH Fashion posebno mesto – prav ona je leta 2014 na Emi kot prva javno nosila Hojnikovo kreacijo – medtem ko Hojnika in Sirk povezuje tudi evrovizijska Lizbona, kjer je pevka nastopila v njegovi kreaciji. Tokrat pa oblačila niso tekmovala z glasbo in prostorom. Vse je bilo del istega sveta.
Dobra mera svetovljanskega duha za Maribor
Morda je bila prav to glavna poanta Cluba DH. Ne dokazovati, da lahko Maribor za en večer postane Milano, Pariz ali New York. Zakaj bi sploh moral? Ampak pokazati, da je lahko zelo samozavestno Maribor – le da si kdaj dovoli več.
Hojnik je nekaj dni pred dogodkom povedal, da želi ustvariti "novo raven družabnega življenja" in v mesto vnesti nekaj več svetovljanskega duha. "Vedno, ko se lotim takšnih projektov, si rečem, da si tudi Maribor zasluži več raznolikih, zanimivih in kakovostnih vsebin," je dejal. V petek zvečer je bilo težko reči, da mu ni uspelo.
Posebnost Cluba DH je bila že pot do njega. Lokacije širša javnost do zadnjega ni poznala, izvedeli so jo člani, ki so ob nakupu prejeli osebno člansko kartico – hkrati vstopnico v klub, ki pravzaprav ni klub v klasičnem pomenu besede. Skrivnostnost je bila igra, pričakovanje del dogodka.
V času, ko na družbenih omrežjih običajno vidimo scenografijo, nastopajoče, obleke in še sladico, preden se je dogodek sploh začel, je bilo skoraj staromodno prijetno ne vedeti vsega. In potem odpreti vrata.
Za njimi je čakala Minoritska cerkev, spremenjena v prostor mode, glasbe in druženja. Stari zidovi, sodobna moda, znani obrazi, glamur in mesto, ki je za nekaj ur nekoliko bolj vzravnalo hrbet.
Club DH je minil. Obleke bodo šle nazaj v omare, pete bodo zamenjali udobnejši čevlji, luči so ugasnile. Toda občutek je ostal. In spoznanje, da včasih prav nič ne škodi, če je vsega skupaj – preveč.
