Da v počitniškem domu Zveze prijateljev Mladine Maribor v Poreču vse teče, kot mora, skrbi Ana Maria Matošević. V VIRC-u dela že več kot četrt stoletja, upravnica je zadnjih sedem let. V času poletnih letovanj mariborske mladine v Poreču, torej dva meseca, je ves čas na voljo tistim, ki tam bivajo. Zjutraj, ob 7.15, se z vzgojitelji pogovori o preteklem dnevu, seznani prisotne z vremensko napovedjo in drugimi aktualnostmi. Ko smo bili na tem sestanku, se je hitro videlo, kdo je v VIRC-u "šefica", in to je jasno tudi otrokom, ki tam letujejo. Upravnico VIRC-a smo prosili, da si vzame čas za pogovor za Večer. Najprej je oklevala, ko je privolila, pa nas je povabila v predel poslopja, kjer smo imeli nekaj časa mir. Hitro bi se namreč lahko zgodilo, da bi Ano Mario Matošević kdo potreboval za takšno ali drugačno pomoč ali odgovor. Ko smo jo poslušali, nas je najprej presenetil njen štajerski naglas. Pojasnila nam je, da je del otroštva preživela v Sloveniji, kar ji zdaj vrsto let pomaga pri tesni povezanosti z mariborskimi otroki in vzgojitelji. No, štajerski naglas pa ji onemogoča, da bi povsem pravilno govorila hrvaško, je še pristavila v smehu.
Kako se je začela vaša zgodba v VIRC-u? In kakšne so bile takrat vaše naloge in kakšne so danes?
"Čisto po naključju sem prišla v VIRC. Iskala sem službo, kjer ne bi delala deljeno, ker sem imela takrat majhnega otroka, starega eno leto. Prišla sem sem, da mi ne bi bilo treba nazaj na recepcijo v hotel, kjer bi se delalo v izmenah. Po neki zvezi sem prišla do VIRC-a in začela delati leta 2000. Zdaj sem tukaj že 26 let. Dvajset let sem bila receptorka, zadnjih sedem let sem upravnica."
Želeli ste službo brez deljenega urnika, ampak v sezoni je tukaj verjetno vse prej kot mirno?
"Tukaj je zdaj 'nonstop'. No, z leti se je to malo spreminjalo. Prvo leto sem delala samo šest ur, od sedmih do enih popoldne, potem se je vse skupaj razširilo. Ta ritem si pač nastaviš in veš, kako gre. Na to stalno pripravljenost se navadiš. Že prej pa sem delala v turizmu, pri Kompasu, kjer je bil delavnik 'od jutra do sutra'. Pa potem na recepciji, kjer delaš tudi ponoči. Takšnega ritma življenja se moraš navaditi. Smo pa pozimi malo več doma, ko imamo nekaj nadur. Vedno pa pravim - december ti nikakor ne more nadomestiti dveh tednov junija, julija ali avgusta, ko bi si človek želel iti na dopust, pa ne more. Vsi drugi si ga lahko privoščijo, mi si ga pa pač ne moremo."
Dan v VIRC-u začnete s sestankom z vzgojitelji, ekipo, ki je tukaj?
"Da, takrat naredimo pregled, gremo skozi osnovna navodila, pohvalimo ali skregamo. Raje seveda hvalim, a smo spoznali, da če ni kritike, je tudi pohval manj. Nič pa si ni treba izmisliti na novo, na teh letovanjih je že vse dobro zastavljeno, ves program in celotni dnevni redi. Po tem zaporedju, za katerega menimo, da je najboljše, želimo iti. Mislim, da nam kar dobro gre. Vsak točno ve, kako in kaj ter zakaj."
VIRC stoji že 38 let. V kakšnem stanju je objekt danes?
"Po 38 letih centralni objekt hlepi po obnovi. Upamo, da se bosta centralni objekt s kuhinjo in jedilnico kmalu začela obnavljati, rekonstruirati oziroma adaptirati. Spalne objekte smo v teh letih že uredili - začeli smo leta 2020 in renovirali kopalnice, zamenjali ploščice na hodnikih, pohištvo je še relativno okej. Vsako leto nekaj naredimo in to vzdržujemo. Centralni objekt pa bo zdaj res nujno treba obnoviti, ker bo drugače vse skupaj razpadlo, če malo pretiravam."
Lastnik VIRC-a je Zveza prijateljev mladine (ZPM) Maribor. Kako gledate na to sodelovanje in njihove investicije?
"ZPM je lastnik, in če bo to vse skupaj propadlo, tudi oni ne bodo imeli prihodkov. VIRC-a in ZPM-ja nikoli nisem ločevala. ZPM mora vedeti, da z VIRC-om zasluži, in če ne bo vlagal v infrastrukturo - pri čemer mislim, da že malo zamujamo -, se lahko hitro vse obrne na glavo."
Kakšna je razlika med glavnim poletnim letovanjem in obdobjem šol v naravi?
"Pred sezono in po njej, torej v času, ko ni letovanj, gostimo tukaj šole, ki imajo svoje urnike. Prav tako koristijo spalne objekte in hrano, imajo športne, učne ure in svoj program. V bistvu je s šolami lažje in pa hkrati težje, ker se skupine menjajo hitreje, od ponedeljka do petka. Pri izmenah, ki trajajo deset dni, ni vmes toliko velikega čiščenja oziroma generalk, pri šolah pa so ti cikli krajši. Seveda tudi sproti čistimo, a to je drugače. Vikende imamo zapolnjene glede na to, koliko imamo osebja. Če nas je dovolj, imamo še čez vikend kaj, če ne, pa tiste dni izkoristimo za počitek, ki bi ga vsi morali imeti."
Omenili ste osebje. Je kader danes težava?
"Kader je težava zadnjih nekaj let. Nimamo več 'sosedov', ki iščejo službo, saj so ljudje iz Bosne in Srbije odšli v Evropo. Osebja iz teh držav je malo. Mislim, da Makedoncev nismo nikoli niti imeli. Trenutno imamo tri Ukrajinke, bile so štiri, pa je ena morala oditi. Azijcev, Nepalcev in teh, ki delajo po celotni hrvaški obali, trenutno še nimamo in upam, da jih v moji dobi tudi ne bo. Z mladimi ljudmi je pa tako: pridejo za en teden, pa jim je prenaporno in gredo. Nekateri pridejo zjutraj, pa že pri kosilu rečejo, da ne bodo več delali. Podobno kot pri otrocih tudi pri mladih ni nekih delovnih navad, ker jih starši doma preveč ujčkamo."
Kako vam uspe nahraniti toliko otrok z vsemi različnimi jedilniki?
"Ne vprašajte! (smeh) Kot sem rekla - ni si treba ničesar izmišljati na novo. Treba je samo slediti jedilniku, navadam in urniku, pa se vse spelje. V kuhinji imamo dve kuharici in enega kuharja, ki je tukaj že kakšnih pet let. Oni točno vedo, kaj, kako in zakaj. Nabava je dnevna. Nimamo ogromnih hladilnikov, zato zelenjavo, solato, paradižnik in vse ostalo nabavljamo sproti, ker pri teh temperaturah drugače ne zdrži."
Kakšna je kapaciteta letovišča?
"Največ, kar smo imeli v mojih 26 letih, je bilo 352 otrok in spremstva. Letos je bilo največ okoli 335 ljudi. Kapaciteta so 304 postelje, ker smo nekatere sobe malo zmanjšali, ko smo delali nove kopalnice. Skupaj s spremstvom je lahko v VIRC-u okoli 340 ljudi, brez kakšnih dodatnih postelj, ki jih načeloma ne dodajamo več."
Kako drugačni so otroci in vzgojitelji danes v primerjavi s prelomom tisočletja?
"Otroci so se spremenili, na njih in njihova življenja veliko več vplivajo nove tehnologije. Tukaj imamo čudovit park, ogromna drevesa. Včasih smo morali na otroke vpiti, naj gredo z drevesa, danes pa nihče ne zleze na drevo. Vprašanje je tudi, ali so to sposobni, ali imajo to v navadi. To je sprememba, na katero najprej pomislim. Spremembe so tudi pri prostovoljcih. Zmeraj mlajši so. Včasih so tukaj bili starejši vzgojitelji, zdaj pa so to mladi ljudje, ki zaključujejo izobrazbo ali pa so jo pravkar zaključili. Večina dela z otroki, pa jim je malo lažje, nekateri pa sem pridejo popolnoma zeleni v tej panogi. Vse te prostovoljce občudujem, ker sama nikdar v življenju ne bi odšla z dvanajstimi tujimi otroki nikamor. To povem odkrito."
Kakšni so največji prekrški, ki jih otroci tukaj naredijo?
"Največkrat gre za kršenje določenih pravil, ki v VIRC-u veljajo že od nekdaj. Ni veliko teh kršitev, ima pa vsaka skupina nekoga, ki izstopa. Nekatere stvari, ki se zgodijo - kakšen lom ali obraba pohištva -, so normalne. Če pa se zgodi vandalizem iz objestnosti, pa škodo zaračunamo. Ampak to naredimo predvsem zato, da bi se nekaj naučili. Večinoma pa ni težav."
Opaziti je, da imate pri otrocih in prostovoljcih močno avtoriteto. To smo videli, ko ste malo prej zapustili prostore uprave.
"Ne vem, zakaj, verjetno zato, ker sem tu že sto let (smeh). Samo še inventarna številka mi manjka. Glede avtoritete pa... Jaz pravim, da mi nihče ne rabi govoriti 'vi', če me ne spoštuje na drug način. Meni je čisto vseeno, tudi če me ne kličejo 'šefica', če me spoštujejo kot človeka. Komunikacija je bila vedno moja močnejša stran."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
