Večerov humanitarec Štajerske 2025 je Iztok Kočevar: Ne štejem kilometrov. V prvem planu je podpora drugim

Glasbenik, rekreativni športnik, Mariborčan Iztok Kočevar je po izboru uredništva medijske hiše Večer prejemnik naziva Večerov humanitarec Štajerske 2025. V okviru dobrodelnega projekta Kolesarimo za otroške sanje je v sodelovanju z ZPM Maribor in družbo Luka’s Bikes zbral dobrodelne prispevke za program Omogočimo sanje, iz katerega se financirajo tabori za nadarjene otroke, na katerih ti razvijajo svoje talente in so priložnost za druženje z vrstniki. To kolesarjenje pa ni bilo nekaj vsakdanjega, temveč precejšen izziv. Na evropski dan brez avtomobila, 22. septembra, se je na kolesu podal na desetdnevno pot do Carigrada, dolgo dobrih 2000 kilometrov. Podvig je njemu in ekipi, ki ga je spremljala (posneli so tudi dokumentarec), uspel, ob tem pa so zbrali tudi denar za udeležbo 80 otrok na omenjenih taborih.   

Kakor smo v začetku tedna že poročali, je tokratni projekt Večerova osebnost Štajerske nekoliko drugačen od prejšnjih. In sicer bomo v akciji, s katero sedaj že tradicionalno izpostavljamo posameznike, ki s svojim delom vsak na svojem področju soustvarjajo boljšo družbo, prejemnike nazivov po posameznih kategorijah razglasili že pred prireditvijo s podelitvijo, ki bo 15. aprila. Bralci pa boste še zmeraj izbrali prejemnika naziva Večerova osebnost Štajerske. 

Ni šel zaradi številk

Danes predstavljamo prejemnika v kategoriji nevladnik/humanitarec. Iztok Kočevar o svojem podvigu še zmeraj pravi, da se vanj ni podal zaradi številk prevoženih kilometrov, temveč zaradi otrok, da bi lahko čim več otrokom omogočili preživeti poseben teden. Naziva naše medijske hiše za opravljeno ni pričakoval, mu pa je ta v prijetno presenečenje, v ponos in tudi v spodbudo za naprej. "Zelo sem počaščen, to je tudi dodatna potrditev, da smo naredili nekaj dobrega. Obenem je odgovornost tudi za naprej. Kajti tudi letos snujemo nekaj, znova se odpravljamo na pot. Nismo se še odgovorili, kam in kako, toda že to je dobra popotnica," je povedal.

Poleg dobrodelnosti je imel projekt še druge namene. "Želeli smo obenem tudi spodbuditi ljudi, da prav tako nekaj naredijo zase. Štartali smo na dan brez avtomobila in tako nagovarjali k trajnostni mobilnosti, da se ljudje po opravkih odpravijo peš ali s kolesom. Ne le zaradi tega, ker je to bolj ekonomično, ampak tudi zaradi svojega zdravja, obenem pa morda tudi prispevajo in naredijo še nekaj malega za dober namen," je pojasnil širši vidik njihovih namenov.  

Še večja spodbuda za prihodnji angažma so gotovo tabori, ki so jih že ali pa še bodo letos izvedli tudi na račun njihovega dobrodelnega podviga. Spomnimo, da se je 27 otrok že udeležilo posebnega tabora. Še dva tovrstna tabora - poletni in jesenski bosta. Med 25. in 29. junijem bo na vrsti prvi, tabor v centru VIRC Poreč, z vsaj dvema vsebinskima programoma, prijave zanj bodo začeli zbirati maja. "Prvega tabora se nisem mogel udeležiti, ker sem bil odsoten. Drugega se gotovo bom in obiskal udeležence. To je prav tako motivacija, da nadaljujem. Kam bomo šli, še ne morem povedati, ker še ne vemo. Zagotovo pa ostajam pri kolesarjenju," dodaja Kočevar in tudi letos bodo v vsakem primeru sodelovali s kakšno organizacijo, za katero bodo zbirali sredstva, morda znova prav z Zvezo prijateljev mladine Maribor, s katero so doslej odlično sodelovali.

Normalen ali ne?

Kočevar pa ni le (rekreativni) kolesar, temveč tudi strasten smučar, nasploh zelo aktiven, zato se z njegovo aktivnostjo povprečen rekreativec gotovo ne more meriti. V enem obdobju, ko je bil doma pod Pohorjem, je vsak dan "letel" na Pohorje. "Ne stremim k temu, da si vedno boljši, a to ni nepomembno. Sem pač tekmoval sam s seboj in skušal biti čim prej na vrhu. Na vrhu sem bil v 33 minutah, kar za ekstremne športnike ni neki poseben rezultat. Rekord je 26 minut ali celo manj. Toda sam ne tekmujem več le z uro, le še s sabo," je povedal v intervjuju za Večer. S hojo, predvsem pa s tekom in kolesarjenjem ohranja tudi kondicijsko pripravljenost, ki mu pomaga pri igranju bobnov. Koncertov, na katerih igra, se namreč nabere v letu precej. Zlasti, ker igra v več zasedbah, zadnje čase ga je bilo največ videti pri Karneval bandu. 

"Včasih ti kdo reče, da nisi normalen. Toda biti normalen je zelo relativen pojem. Za nekoga je normalno, da se pelje s kolesom v službo, za nekoga že to ni. Če se pelješ več kot 100 kilometrov s kolesom, za nekoga to sploh več ni normalno, kaj šele, če se pelješ 2000 kilometrov," še komentira svojo športno aktivnost. Na poti do cilja v Turčiji je skupaj v desetih dneh prekolesaril približno 2040 kilometrov in premagal več kot 16.000 višinskih metrov, kar je pomenilo povprečno več kot 200 kilometrov na dan. A ponavlja, da te številke niso bistvo njegove zgodbe. Poudarja, da gre za ljudi, ki jih srečaš na poti, za podporo, ki jo prejmeš, in predvsem za razlog, zaradi katerega vztrajaš tudi takrat, ko je najtežje. Ko je po desetih dneh prispel v Carigrad, je bil utrujen, a izpolnjen. "Takrat pozabiš na vse težave," je dejal.

Pred novim podvigom je sicer tudi nekoliko v precepu, ker meni, da bo spet nagovarjal isti krog ljudi, da ga podprejo in prispevajo za dober namen. "Nisem Pogačar ali kak drug znan športnik. In zato pomislim, zakaj bi se ljudje spet odzvali. Toda mnogi mi pravijo, naj ne razmišljam tako, saj da tudi drugi pravzaprav vsako leto nagovarjajo iste sponzorje. In potem prejmem še podporo, kakor je tudi ta vaš naziv, zelo sem hvaležen tudi za izdatno spremljanje projekta, to me spet motivira za naprej," razmišlja. In pod črto vendarle ve, da je lahko kljub omahovanju zadovoljen z opravljenim. Predvsem zato, ker njegov podvig ni (bil) le osebna zmaga, temveč predvsem zmaga vseh otrok, ki jim je s svojo potjo pomagal odpreti vrata v nove priložnosti.