"Slovenska politika je bipolarna in tudi vse bolj polarizirana. To ni značilno samo za slovensko politiko, tudi v tujini je tako: desni in levi pol sta vedno bolj vsak na svojem bregu in dialog je tako rekoč nemogoč. In v takem polariziranem ozračju je pravzaprav povsem korektno, da se vsaka stranka že pred volitvami po možnosti opredeli, ali ji je po volitvah bližja leva ali desna koalicija, ker s tem volitve postanejo preglednejše. Mi smo imeli zdaj na izbiro Demokrate, ki so se ujeli v to zanko neobstoječe sredine. Rekli so, da ne bodo šli v koalicijo ne z Janšo ne z Golobom, ampak potem so bili pa prisiljeni, da se odločijo.
Kar se tiče Janeza Janše kot političnega voditelja in kot osebnosti … On je nesporno osrednja figura slovenskega političnega prostora in slovenska politika se v veliki meri strukturira v odnosu do njega. Vendar je ta problem večplasten in ga ne smemo razumeti kot personalizacijo politike. Janša namreč simbolizira politično desnico, desni politični program, desne politične vrednote, če hočete. In spomnim se, da odnos – ali pa odpor – slovenske levice ni bil veliko drugačen do Jožeta Pučnika, čeprav je bil osebnostno povsem drugačen. /.../
Za Demokrate je edina možnost političnega preživetja, da zgradijo svojo identiteto in da pokažejo, v čem so različni od SDS in Janše. Kdo bo volil kopijo, če ima na voljo original? To je izjemno težko in izjemno naporno, je pa mogoče. To ne pomeni, da če želijo preživeti, naj se ne držijo koalicijske pogodbe, naj ne bodo zvesti reformam, ki so se jim zavezali. Ne, mislim, da je prav, da so korekten koalicijski partner in da se držijo dogovorjenega. Ampak zunaj tega, zunaj koalicijske pogodbe, je pa veliko manevrskega prostora, v katerem imajo Demokrati možnost, da zgradijo svojo identiteto in da vlečejo to vlado proti sredini. Ker dve stranki v vladi sta izrazito desni."
Vir: MMC RTVS
