Miha Dajčman
Obiskali smo 5. izmeno letovanja mariborskih otrok v Počitniškem domu Zveze prijateljev mladine v Poreču (VIRC Poreč). Na tem desetdnevnem letovanju je več kot 280 otrok iz Maribora in Velenja ter približno 40 spremljevalnega osebja oziroma prostovoljcev, ki skrbijo za otroke. Med temi so tudi trije člani zdravstvenega osebja, dve medicinski sestri in pediater dr. Martin Bigec, ki je v Poreču kot zdravnik prvič letoval v letu odprtja VIRC-a leta 1988. Danes, 38 let za tem, je znova tukaj, da s svojimi izkušnjami in mirnostjo skrbi za nove generacije počitnikarjev. Ogovorili smo ga z "doktor Bigec", pa nas je z nasmehom hitro popravil: "Ah, Martin Bigec, prostovoljec ZPM." Z njim smo se, ko je opravil z delom v ambulatni po zajtrku, pogovarjali o tem, kako se je letovišče spreminjalo skozi desetletja in zakaj je taborjenje ključno za osamosvajanje otrok.
Ko sem gledal ZPM-ov "arhiv" po letih v jedilnici, kjer je tudi veliko člankov iz Večera, ste omenili, da ste bili prvič tukaj, ko še ni bilo ničesar.
"Ja, bil sem tukaj nekaj dni po otvoritvi, z prvo izmeno predšolskih otrok takrat. Takrat so še hodile vzgojiteljice iz vrtca s svojimi skupinami. Kmalu zatem pa vrtci niso mogli več prihajati, ker se niso mogli v službah uskladiti, kdo bo oziroma kam bodo šli tisti otroci, ki pa niso šli v kolonijo. Tako da smo imeli predšolske otroke takrat tukaj v prvi izmeni."
Vi pa ste vseeno hodili še naprej?
"Ja, potem sem hodil malo deljeno, ker je bilo tako: jaz sem bil v Mariboru zaposlen v predšolskem dispanzerju in predšolski dispanzer je bil zadolžen za Punat preko Rdečega križa, šolski dispanzer našega zdravstvenega doma pa je bil zadolžen za Poreč. No, ampak v Poreč sem šel na vsako zamenjavo, kadarkoli je bil izpad oziroma ni bilo kandidata, takrat so mene angažirali ... sem šel včasih tudi dvakrat, enkrat Punat, enkrat Poreč. Od leta 2008 pa redno v Poreč. Skratka, če bi štel od leta 1988 do danes, bi to bilo 38 let. Tukaj se je v tem času veliko spremenilo. Drevesa so zrasla, urejenost okolice je lepa, mediteransko rastlinje, igrala, igrišča ... vsakič, ko si prišel, si bil navdušen, ker je spet nekaj novega. Tudi tista plezala, vojaška, po kateri otroci preizkušajo, kako trenirajo vojaki specialci, pa šotor, mali šotor, bazen ... vedno se nekaj dogaja, vedno je nekaj novega."
Koliko so se pa otroci spremenili ali pa mogoče z vašega pogleda zdravstvene težave otrok?
"Pravzaprav ne bi mogel reči, da je kakšna bistvena razlika. Otroci so otroci, imajo svoje težave, tako telesne kot tudi duševno-psihološke, jasno. Bolj so se spremenili starši. Tam čutimo malo večjo razliko. Zelo dobro je, da imamo omejeno komunikacijo, torej na določene ure in pa preko elektronskih medijev. Včasih je bilo tako, da je mama klicala, vprašala, kako je, zdaj pa v bistvu lahko sproti sledi, kaj se dogaja v taboru. Tiste pol ure, ki jih imajo otroci na razpolago telefone, takrat večinoma mame kličejo, ne toliko otroci. Ta separacija ali ločitev mam od otrok je vedno težja. To opažamo tudi pri prijavljanju na letovanje - kako imajo starši vedno večji občutek neke odgovornosti ali pa težke zamenljivosti, kako bo pa otrok brez njih, kdo bo pa zanj skrbel in take stvari. Mislim pa, da je ravno v tem namen, da otroci sami brez staršev doživijo počitnice in to na način, da se vključijo v skupino in da upoštevajo dinamiko in red te skupine. Da doživijo, da niso "jaz, tukaj, takoj in edini", ampak da smo mi, da smo skupina, da si moramo posteljo pospraviti, da moramo v vrsto, da moramo počakati na zajtrk, da moramo pogledati na oceno, ali smo dobro pospravili ali ne, da moramo svoje stvari sami zložiti in si urediti higienske pripomočke sami. To je ena zelo dobra izkušnja za otroke. Marsikateri otrok, ki ni bil deležen takega letovanja, težko danes pride do teh vsaj nekakšnih uvodov v osamosvajanje."
Spremljate tudi vzgojitelje oziroma prostovoljce ostale. Kako se je spremenil ta del?
"Morda so pričakovanja malo višja, verjetno smo nasploh postali malo bolj zahtevni. Pozabljamo, da je to dobesedno taborjenje, da to ni hotel, da to ni neka 'a la carte' jedilnica, ampak da je to tabor, kjer smo tu zato, da v nekih preprostih in skromnih razmerah doživimo druženje, poletje, počitnice, predvsem pa ta občutek skupnosti. Temu taborjenje služi. Lažje je, če greš s svojo družino na dopust ali si plačaš počitnice in potem od organizacije zahtevaš vse tisto, kar si prebral. Tukaj pa mislim, da bi bila ena skromnost in preprostost na prvem mestu, šele potem razkošje ali lagodje. Ta družabnost, ki jo vzgojitelji vzgajajo med seboj, ta pripadnost zaradi odgovornosti do otrok, je tudi ena lepa življenjska izkušnja za njih."
Kdaj ste imeli najbolj polno ambulanto?
"Najbolj polna ambulanta je tretji do peti dan. Verjetno zaradi dinamike. Najprej so pričakovanja, potem presenečenje, novi obrazi, vsa ta organizirana aktivnost. Potem se pa to nekako že prevesi v neko ustaljeno prakso in takrat začnejo otroci, tudi vzgojitelji niso nobena izjema, razmišljati o tem, ali je to to, ali smo prav prišli, ali smo se dobro odločili, ali so moji tovariši v skupini okej, ali bi bilo vseeno bolje, če bi bil z očetom in mamo nekje na otoku ali v Grčiji. Pri manjših se pojavi domotožje - zvečer, kje je mami, ki me bo pobožala in prebrala pravljico ... Takrat se začnejo te somatizacije, kot rečemo v grdem strokovnem jeziku - naši strahovi ali žalosti se preselijo na organe, kar se kaže kot bolečine v trebuščku, glavobol, slabo počutje, vrtoglavice. Potem vemo, da je ta faza nekako tu. Po šestem, sedmem dnevu pa je toliko športnih aktivnosti, izleta z ladjo, vsega, da to osveži ter okrepi otroke, in se spet osredotočijo na to, kar se dogaja. Okrepijo se prijateljske vezi, razvije se celo kakšna ljubezen, simpatija, in potem osmi, deveti, deseti dan kar splava proti domu nazaj. Zadnji dan pa so joki, solze, objemanje. In to je tista največja nagrada za nas, ki se trudimo, da vidimo, da jim je bilo res lepo in da jim je težko se posloviti."
Včeraj, sedmi dan letovanja, so prostovoljci govorili, da se izmena lomi, pride tudi do kakšnega prekrška mladih. Vi ste pa na jutranjem sestanku nastopili mirno in preudarno. Kako vidite svojo vlogo, da s temi izkušnjami v bistvu prinašate neko mirnost?
"Jaz bi prej rekel prisotnost kot avtoriteto. To je pričakovano, da se dogajajo tudi manj prijetne stvari. Predvsem pri tistih, ki niso prišli ravno z dobrimi nameni, ampak so prišli češ 'malo smo bili prve dni potuhnjeni, potem bomo pa mi po svoje'. In potem tam šesti, sedmi dan pokažejo rožičke, kakšne disciplinske prekrške, morda kak prebeg v mesto ali še kaj slabšega. Navadno se je to reševalo tako, da če je kdo res prestopil prag pravil, je bil izključen iz tabora. Starši so morali priti po otroka in to je bil kot elektrošok za cel tabor. Od takrat naprej je mir, ker se informacija razširi kot blisk. Otroci se takrat zavejo, da je treba red upoštevati. Red se ne upošteva zaradi reda samega, ampak zaradi varnosti, da bomo vsi veseli in zdravi prišli nazaj. Težave se rešujejo s pogovorom. Zdaj imamo veliko prednost, ker imamo zraven še psihologa, ki je namenjen ravno takšnim posameznikom, ki malo 'poštrlijo' ven iz reda ali pričakovanega vedenja. Pove se jim, da si to lahko, če si lahko, privoščijo v okviru svoje družine, tukaj pa smo vsi pod istimi pogoji in pravili. Starši so s tem seznanjeni in zavestno podpišejo, da se strinjajo s pravili in sankcijami. Nič ni naključno ali proti nekomu, ampak so pravila nastala iz dolgoletne prakse za zaščito varnosti otrok in dobrega počutja."
Tudi del vaše družine je zraven. Kako to?
"Moja družina pride vedno. Moji otroci so tukaj odrasli, nekateri v skupini, nekateri z mano. Imeli smo celo primer, ko smo bili na Pašmanu na dopustu, pa se je mlajša hči s prijateljicami dogovorila, da se dobijo v Poreču, pa smo jo morali s Pašmana pripeljati sem, da je šla v skupino. Sta pa tokrat z mano žena in hči, ker organizator nudi to priložnost, da je lahko en družinski član plus otrok z zdravnikom ali medicinsko sestro, če to obema ustreza. Mi smo bili vedno hvaležni ZPM-ju za to. Če se že moraš ločiti od družine, je fajn, če gre kdo zraven. Verjamem, da so se tudi moji otroci nalezli tega tabornega življenja in kot prostovoljci delajo naprej. Izrabljam pa tudi svojo soprogo, ker je nevrofizioterapevtka in redno dela z mano. Veliko je poškodb, zvinov, in potem izkoriščamo njeno strokovnost, da pomaga vzgojiteljem in otrokom pri okrevanju in lajšanju bolečin, ki jih dobijo pri športu ali na plaži. Iskreno se ji zahvaljujem za pomoč."
Po 38 letih se samo ponuja vprašanje - do kdaj še VIRC?
"Kaj ste me zdaj vprašali ... Včeraj sva zvečer govorila s pedagoško vodjo, sem ravno to rekel - vedno težje je vprašanje, kdaj nehati. Če to pride samo od sebe. Časih si misliš, ko odhajaš: 'A mi je še, bi še, mi je to potrebno?' Ampak ko pride pomlad in ZPM kliče, kako bo letos, spet pride tisti trenutek, ko ne moreš reči ne. Po vsaki izmeni pa si hvaležen, ker je to nova izkušnja in neka nova presenečenja. Nekako ostaneš mlad s temi mladimi. To je pozitivna energija, njihova domiselnost, svežina, sožitje, igra, smeh, ples. Kaj naj s svojimi prijatelji hodimo okrog, pa enega že hrbet boli, drugega koleno, tretji je po operaciji ... jaz pa tukaj pozitivno energijo črpam in bi moral biti hvaležen za to, kar dobim."
