Matic Majcen
Film Potovanje regratove lučke (Planètes, 2025) je produkcija med Francijo in Belgijo, a čeprav primarno cilja na otroško občinstvo, starejše od osem let, bodo nad njim navdušeni tudi odrasli vseh starosti. Posebnost filma je ta, da je bil posnet s kombinacijo makro fotografije in računalniške animacije, v celoti pa se odvije brez dialogov in torej temelji izključno na vizualnem in zvočnem doživljanju dogajanja. Prav odsotnost govorjene besede otrokom pomaga, da s filmom razvijajo čut za opazovanje.
Zgodba je sicer postavljena v dokaj temačno izhodišče v žanru znanstvenofantastičnega in celo postapokaliptičnega filma. Na Zemlji se je zgodila velika jedrska nesreča, ki je uničila planet, zato si morajo štiri regratove semenke poiskati nov dom. Kmalu najdejo nov planet, ki je poln pasti in izzivov, v tem novem okolju pa morajo najti primerno zemljo, iz katere bi pognale korenine, in novo stalno bivališče.
Japonka s francosko identiteto
Čeprav pripoved zveni, kot da je v celoti plod domišljije, gre pravzaprav za zelo avtobiografsko zgodbo, odeto v temačno metaforo. Avtorica Momoko Seto se je leta 1980 rodila na Japonskem, a so se njeni starši odločili, da jo bodo pri šestih letih poslali v francosko osnovno šolo.
"Pri šestih letih sem se znašla med dvema državama," je ob izidu Potovanja regratove lučke povedala avtorica filma. "Vzgojena sem bila v japonski tradiciji, a so me učili po učnem načrtu, kakršnega so imeli otroci v Franciji. Zaradi tega nisem bila niti prava Japonka niti prava Francozinja. Starši so me videli kot nekoga, ki je v vsem le polovičen, zato so me venomer svarili, naj ne postanem mednarodna potepuhinja. Govorili so mi, da nimam stabilnih korenin. V japonščini obstaja izraz za to. Poznamo antropomorfno rastlino, ki je metafora za to, da lahko stabilnost pridobimo telesno – s tem, da se nekje 'usidramo', ali psihološko – s tem, da 'poženemo korenine'."
Momoko Seto se je nato pri 19 letih vendarle preselila v Francijo in prav takrat je prvič dobila zamisel o zgodbah, kakršno spremljamo tudi v Potovanju regratove lučke. "V tem filmu sem želela prikazati rastline in živa bitja na način, kot jih nismo videli. Iz svojih scenografij, zgrajenih iz drobnih stvari, sem ustvarila pokrajinska prostranstva, ki izgledajo ogromna. Resnično in domišljijsko se med seboj prepletata do neprepoznavnosti, to pa gledalce potopi v skrit, povečan naravni svet," je povedala režiserka.
Ko skale postanejo rastline
Snemanje filma je bilo izredno ambiciozno in zato tudi zahtevno. Tri tedne je nastajal na Islandiji, tri mesece na Japonskem, tri tedne v Roscoffu v Franciji in devet mesecev v Burgundiji. Pri snemanju so poleg filmskih delavcev sodelovali še botaniki, inženirji, čebelarji, lesarji, hortikulturniki in drugi znanstveniki. Ekipa je porabila 260 snemalnih dni v času dveh let in pol. Razlog za takšno dolgo časovno obdobje pa je, da je režiserka želela čim več gradiva posneti s tehniko časovnega zamika (time lapse).
"Na ta način lahko posnamemo zelo počasne naravne pojave, ki so s prostim očesom neopazni. S pospešitvijo gibanja lahko vidimo nevidno. Ta tehnika ni samo orodje za izboljšanje naše zaznave, ampak nam razkrije, kaj se skriva na drugi strani vidnega sveta. Goba, posneta na ta način iz nizke perspektive, postane arhitekturni spomenik, ki se nenehno spreminja. Plesen je videti kot cvetoče polje. Praprot se razpre kot žival, ki se prebuja v prvem sončnem žarku. Rastline se spremenijo v živali. Skale se spremenijo v rastline. Delčki narave, za katere smo mislili, da so le ozadje, postanejo tisti pravi protagonisti življenja."
Inovativni prijemi filma so takoj ob lanskem izidu prepričali tako stroko kot občinstvo. Film je osvojil nagradi na prestižnih festivalih v Cannesu in Annecyju. Avtorica Momoko Seto je lani gostovala tudi v Sloveniji, na festivalu Animateka. Današnja projekcija v Minoritih bo mariborska premiera, začela pa se bo ob 21. uri.
