Matic Majcen
Filmi o življenju na podeželju in grožnji, ki jo tradiciji predstavlja sodobnost, so v zadnjem desetletju postali viden trend v evropskem filmu, predvsem po zaslugi uspešnic, kakršne so Medena dežela (2019), Alcarras (2022), Osem gora (2022), Vermilglio (2024), Povest o Siljanu (2025), pri nas pa z Odpuščanjem (2021) Marije Zidar in filmom Gora se ne bo premaknila (2025) Petre Seliškar. Ampak noben film se tega ni lotil na tako izviren, že skorajda nadrealističen način kot severnomakedonski režiser Georgi M. Unkovski v svojem celovečernem prvencu DJ Ahmet.
Ko pastir zaide na tehno zabavo
Sama zgodba je sicer zelo podobna tistim v naštetih filmih. Na začetku spoznamo petnajstletnega Ahmeta, ki v odročnih področjih Severne Makedonije živi v vasi, ki jo naseljujejo pripadniki turškega nomadskega plemena Juruk. Njegova družina se sooča z veliko tragedijo, saj je njemu in bratcu Naimu umrla mati. Z žalostjo se vsak sooča po svoje: v očetu je zaznati obup, mali Naim pa je zaradi dogodka preprosto nehal govoriti. Oče od Ahmeta zahteva, naj pusti šolo in se osredotoči na pastirstvo in drugo delo na domačiji. Ahmetu pa se odprejo nova obzorja, ko začne srečevati Ajo, privlačno dekle, ki se je v vas priselila iz Nemčije, pa čeprav je družina njeno roko že obljubila starejšemu moškemu. Ključen dogodek se zgodi, ko Ahmet s svojo čredo ovac nekega večera zaide na gozdno zabavo z elektronsko glasbo. To že skorajda sanjsko soočenje ruralnega in sodobnega v njem prebudi ljubezen do glasbe, s katero mladostnik poišče vsaj začasen duhovni pobeg iz skrajno konservativnega okolja.
Najbolj navdušujoča plat filma DJ Ahmet je način, kako režiser brez zadržkov prikazuje vpliv sodobne tehnologije na mlade v ruralnem okolju. Če je prikaz takšnih področij večinoma še vedno omejen na romantične predstave o sobivanju z naravo in starimi šegami, so v filmu Georgija Unkovskega mobilni telefoni in spletna kultura nepogrešljivi pri protagonistih zgodbe. To iz celovečerca naredi že skorajda psihedelično izkušnjo, kakršne pri obravnavi te tematike še nismo doživeli.
Na avdiciji več kot 3000 otrok
Kot je v intervjuju za Sarajevski filmski festival povedal režiser, je zgodbo pravzaprav navdihnila resnična prigoda. "V glavi sem dolgo časa imel podobo pastirja, ki je vstopil v gozd, tam pa je naletel na tehno zabavo. Še posebej zato, ker se mi je zdelo, da bi se kaj takega lahko zgodilo v našem okolju. Severna Makedonija in celotna obkrožajoča jo regija sta polna kontrastov med tradicijo in sodobnostjo, ta podoba pa je ta trk opisala do popolnosti. Spomnim se, da sem med iskanjem lokacij za film videl pastirja, ki je iz žepa potegnil najnovejši iPhone. To je bil eden teh drobnih trenutkov, po katerih sem se zavedal, da je to moj film."
"Humor nam pogosto pomaga, da se soočimo s težkimi trenutki"
Film je ekipa ustvarjala kar pet let, v tem času je avdicijo prestalo več kot 3000 otrok, na koncu pa je Unkovski izbral dva, ki sta se mu zdela popolna. "Ta otroka sta res unikatna, našli pa smo ju v radiju 50 kilometrov iz vasi, v kateri smo snemali. Arif celo prihaja iz te vasi, kar je filmu prineslo dodatno avtentičnost. Njuna medsebojna kemija nosi film. Vsi okoli mene so me opozarjali, da bo težko delati z otroki, ampak naša dva sta bila prava zaklada, zelo trdo sta delala in sta tudi izjemna igralca. Bil je privilegij delati z njima. Oba sta pred kamero prinesla neko ranljivost in po zaslugi tega tudi film tako dobro deluje."
Režiser filma DJ Ahmet pravi, da je prav v soočenju nasprotij našel tisto dobitno kombinacijo, zaradi katere je film tako unikaten. "Humor in tragedija se v življenju pogosto prepletata. V žalosti lahko najdemo humor, v humorju pa žalost. Življenje nas pogosto preseneti s širokim razponom čustev naenkrat. Humor nam pogosto pomaga, da se soočimo s težkimi trenutki. Ta tanka linija med dramo in komedijo je tista točka, o kateri želim snemati filme."
