Letni kino Minoriti: Sezono danes odpira italijanski film, narejen od ljudi za ljudi

V letu, ko mariborska filmska scena nestrpno pričakuje odprtje novega mestnega kina v Centru Rotovž, bo imela sezona Letnega kina Minoriti vlogo neke vrste uvoda oziroma degustacije tistega, česar bomo že kmalu deležni v rednih intervalih. Skozi enajst večerov, ki se bodo odvili do konca avgusta, bomo v avditoriju lutkovnega gledališča deležni raznolikega pregleda aktualne ponudbe slovenskega, evropskega in svetovnega avtorskega filma – prav tistega, ki bo ob koncu leta, upamo, začel redno bivati v novem mariborskem kinu.

Sezono Letnega kina Minoriti letos odpira bržkone najbolj ljudski med enajstimi filmi. Italijanski celovečerec Še eno rundo, pa greva – izvirni naslov Le città di pianura bi sicer prevedli v Nižinska mesta – je drugi celovečerec italijanskega režiserja Francesca Sossaija iz kraja Feltre severno od Benetk. Ljudski najprej zato, ker se je rodil iz režiserjeve lastne izkušnje druženja z običajnimi ljudmi po barih beneške nižine ter ker je Sossai to človeško pristnost prepričljivo prelil tudi v filmsko formo, ki je izrazito realistična in nepretenciozna.

Na začetku filma spoznamo Carlobianchija in Doriana, dva moška v zrelih letih, ki že na prvi pogled kažeta svoj hedonistični značaj. Njuno življenje je zaznamovalo delo v nekoč perspektivni tovarni, ki pa je po svetovni gospodarski krizi leta 2008 doživela podobno pogubno usodo kot veliko tamkajšnje tradicionalne industrije. Zdaj jima ne preostane drugega, kot da se prepustita pohajkovanju, debatiranju in popivanju. Njuno pot nato prekriža Giulio, mladi in naivni študent arhitekture, ki se jima po spletu okoliščin pridruži in v njune razprave prinese čisto novo dinamiko. Trojica se tako odpravi na pivski road trip, v katerem skupaj spoznavajo logiko vse hitreje spreminjajočega se sveta.

"Italijo vedno prikazujejo kot zelo slikovito, jaz pa sem želel pokazati, da se je država zelo spremenila in je danes zelo drugačna od tiste, kot si jo ljudje predstavljajo," je Sossai motiv za nastanek filma razložil v intervjuju za spletno stran The Moveable Fest. "Leto 2008 je še posebej na industrijskih področjih severne Italije predstavljalo veliko prelomnico v življenju ljudi. Ko je nastopila gospodarska kriza, je to pomenilo konec sanj o gospodarskem razvoju severa države. Sever Italije je bil do druge svetovne vojne zelo reven, potem pa je v naslednjih desetletjih doživel ogromen razvoj, vendar se je leta 2008 ta ideja končala. Poznam veliko ljudi tiste generacije, ki jim je leto 2008 povsem spremenilo življenje. Glavna lika v mojem filmu sta del te generacije, ki sem jo veliko opazoval skozi leta."  

Pristnost filma izhaja iz dejstva, da je veliko dialogov nastalo po resničnem pohajkovanju režiserja in njegovega prijatelja po beneški nižini in po srečanju s študentom arhitekture, s katerim sta začela preživljati čas. "Mnogo kasneje po tem dogodku sem pomislil, vau, po desetih letih ta občutja še vedno nosim s sabo. Morda je to nekaj, kar lahko raziščem. Tako se je rodila ideja za film."

Film je kljub realističnemu slogu dosegel izjemen uspeh na filmski sceni. Premiero je namreč doživel na lanskem filmskem festivalu v Cannesu, kjer so ga prikazali v drugi najpomembnejši sekciji Posebni pogled. Še toliko večji uspeh pa je nato dosegel na italijanskih filmskih nagradah David di Donatello, ko je presenetil z osvojitvijo kar osmih nagrad, pri čemer je premagal tudi tako odmeven film, kot je Milost (La grazia) Paola Sorrentina. S tem je film Francesca Sossaija ponudil krasen primer, kako lahko prizemljen in ljudski pristop seže globlje v srca ljudi kot pa bistveno dražji vizualni spektakli.