(POGLED) Kolumna Dejana Verčiča: Kdo je dober človek?

V eni prejšnjih kolumn sem pisal o izginotju sramu. Odziv me je presenetil. Očitno je zadela občutek, da se je v našem javnem življenju nekaj spremenilo. Ljudje počnejo in govorijo stvari, zaradi katerih bi se nekoč vprašali, kaj si bodo mislili drugi. Danes se ne opravičijo, ampak žalitev podvojijo. Ne umaknejo se, ampak napadejo tistega, ki jih je zalotil. In njihovi jim ploskajo. Ostalo pa mi je še neprijetnejše vprašanje: kdo je danes dober človek?

Vprašanje zveni otroško. Odrasli znamo o ljudeh govoriti bolj zapleteno. Poznamo njihove položaje, interese in povezave. Vemo, komu pripadajo, ocenjujemo njihovo uspešnost in vplivnost. Če nas kdo vpraša, ali so dobri ljudje, pa iščemo besede. Čeprav živimo na družbenih omrežjih, velikanskih strojih moralnega razsojanja. Vsako jutro dobimo nove krivce in žrtve. Nekoga je treba obsoditi, drugega braniti, tretjega izključiti. Še pred jutranjo kavo smo tožilci, sodniki in porota. O drugih imamo sodbo, še preden imamo vprašanje.

Najprej nas zanima, kam kdo sodi. Je levi ali desni, liberalen ali konservativen, naš ali njihov? Sledijo narodnost, vera, spol, generacija, družbeni razred. Vse to pomaga razumeti njegovo življenje, ne pove pa, kakšen človek je. Lahko deli vsa moja politična prepričanja in je slab človek. Lahko se z njim ne strinjam skoraj o ničemer in mu zaupam ključe stanovanja. To iz vsakdanjega življenja poznamo. V javnem pa se vedemo, kot da je nemogoče.

Pravice niso značaj

Dolga stoletja je bilo eno osrednjih vprašanj zahodne etike vprašanje značaja. Aristotela ni zanimalo samo, katera dejanja so pravilna, ampak kakšen človek moraš postati, da boš ravnal prav. Od tod vrline: pogum, pravičnost, zmernost, velikodušnost, razumnost. Krščanstvo vprašanje dobrega življenja razvija v jeziku kreposti, greha, vesti in odrešenja ter poudarja vero, upanje in ljubezen. Tradiciji se razlikujeta, vendar si delita pomembno domnevo: človekovo življenje je tudi naloga oblikovanja lastnega značaja.

Ta misel ima mesto tudi v liberalni filozofiji. John Stuart Mill je svobodo povezoval z razvojem individualnosti, samostojne presoje in značaja. Človek potrebuje svobodo, da izbira svojo pot, vendar se z izbiranjem tudi oblikuje. Vprašanje, kakšen človek postajam, povezuje ljudi različnih verskih in svetovnonazorskih prepričanj. Odgovore iščemo različno, odgovornosti za svoj značaj pa se ne more izogniti nihče.

Značaj oblikuješ s tem, kar ponavljaš. Pošten ne postaneš, ker si se razglasil za poštenega, ampak ker govoriš resnico, tudi ko bi ti laž olajšala življenje. Velikodušen ne postaneš z občudovanjem velikodušnosti, ampak ko nekaj svojega odstopiš drugemu.

Potem se je začel spreminjati poudarek. Poleg vprašanja, kakšen človek naj postanem, je postajalo pomembnejše vprašanje, katere pravice mi pripadajo. To je bila velika civilizacijska pridobitev. Težava ni novo vprašanje, ampak izgubljanje zanimanja za staro. Človekove pravice ne odgovorijo na vsa vprašanja dobrega življenja. Varujejo nas pred samovoljo drugih, ne morejo pa oblikovati našega značaja. Lahko imam pravico nekaj reči, pa je to kruto. Lahko ravnam zakonito in hkrati strahopetno, nehvaležno ali brezobzirno.

Pridobili smo dragocen moralni jezik pravic. Zato se nam ni bilo treba odpovedati jeziku dolžnosti in vrlin. Potrebujemo oba. Enega, da nas varuje pred oblastjo drugih. Drugega, da se vprašamo, kako ravnamo z lastno močjo. Tudi s tisto majhno močjo nad sodelavcem, otrokom, natakarjem ali človekom, odvisnim od naše dobre volje.

Najprej pogledamo, kdo je grešnik

Podobno velja za prepoznavanje neenakosti. Spol, poreklo in družbeni položaj vplivajo na človekove možnosti. Videti prej prezrte ovire je napredek. Toda pripadnost ne določa naše moralne vrednosti. Doživeta krivica nikomur ne dovoljuje, da jo povzroča drugim. Podedovani privilegij zahteva premislek o odgovornosti, ne zadostuje pa za sodbo o celotnem človeku. Ko to pozabimo, posameznik postane predstavnik kategorije, še preden ga spoznamo kot osebo. Nekaterim vnaprej pripišemo moralni kredit, drugim moralni dolg.

Morda k temu prispeva spreminjanje javnega pogovora. Zapisano pravilo lahko preverjamo ne glede na to, kdo ga je izrekel. V digitalnem svetu pa tudi pisana beseda pogosto deluje kot govor pred skupnostjo: izkazujemo pripadnost, prepoznavamo svoje in zbiramo odobravanje. Veljavnost povedanega presojamo po pripadnosti govorca. Univerzalna morala zahteva isto merilo tudi za tujca in nasprotnika. Plemenska najprej preveri, kdo stoji pred nami.

V politiki je to posebej očitno. Ko lažejo naši, iščemo okoliščine. Ko lažejo njihovi, govorimo o značaju. Če naš človek žali, je neposreden. Če njihov žali, je sovražen. Če naši kršijo pravila, je položaj zapleten. Če jih kršijo njihovi, je vse jasno. Greha ne presojamo več po grehu. Najprej pogledamo, kdo je grešnik.

To ne pomeni, da so vsa politična stališča enakovredna. Nekatere ideje je treba odločno zavrniti in nekaterim ravnanjem nasprotovati. Toda resnost naših prepričanj se pokaže v pripravljenosti, da jih uporabimo tudi za svoje. Če poniževanje obsojam samo, ko ponižujejo nasprotniki, ne branim dostojanstva. Branim svojo stran.

Družbena omrežja takšno razsojanje nagrajujejo. Ena izjava, fotografija, zastava ali všeček naj bi povedali vse. Za dvom, protislovje in spremembo je manj prostora. Ko človeka razvrstimo, že vemo, kaj mu bomo odpustili in česa nikoli. Morda zato toliko moraliziramo in tako malo govorimo o vrlinah. Moraliziranje zahteva spremembo drugih. Vrlina zahteva delo na sebi.

Dobrota brez občinstva

Za skoraj vse iščemo korist. Izobražujemo se, da bomo zaposljivi, beremo, da bomo informirani, telovadimo, da bomo zdravi, navezujemo stike, da bomo uspešni. Tudi dobrodelnost lahko postane del osebne znamke. Dobro dejanje potrebuje fotografijo, fotografija objavo, objava odziv. Toda zakaj govoriti resnico, kadar se bolj splača lagati? Zakaj držati besedo, če nihče ne bo izvedel, da smo jo prelomili? Zakaj pomagati človeku, ki nam pomoči ne more vrniti? Zakaj priznati napako, če jo lahko prikrijemo?

Poštenost ustvarja zaupanje in omogoča sodelovanje. Toda če smo pošteni samo, dokler se splača, naše poštenosti še nismo preizkusili. Preizkus pride, ko ima ceno. Takrat odločamo tudi o tem, kakšen človek postajamo. Vrline se večinoma ne oblikujejo v velikih zgodovinskih trenutkih. Oblikujejo se ob priložnosti, da odgovornost preložimo na odsotnega sodelavca. Ko bi si lahko pripisali tujo zaslugo. Ko opazimo napako na računu v svojo korist. Ko nas otrok sliši govoriti o človeku, ki ga ne maramo. Tam vadimo za naslednjič.

Dober človek ni človek brez napak. Pri njem skozi čas prepoznamo smer: skuša govoriti resnico, drži besedo, ne izkorišča šibkejšega, prizna krivdo in poskuša popraviti storjeno. Njegova dobrota ni zagotovljena za vselej. Vedno znova jo mora uresničiti. Posebej veliko pove, kako ravna z ljudmi, ki niso njegovi, in s tistimi, od katerih ničesar ne potrebuje.

Tu se vračam k sramu. Morda njegovo izginjanje deloma pojasnjuje to, da smo moralno presojo prepustili občinstvu. Če moji odobravajo moje ravnanje, zakaj bi se spraševal o njem? Lahko sem lagal, poniževal ali izdal zaupanje, toda na telefonu me čaka tisoč ljudi, ki pravijo, da sem naredil prav. Aplavz lahko preglasi vest. Ne more pa je nadomestiti.

Odgovor ne more biti zgolj zahteva, naj bo druge sram. Tudi sram lahko postane orožje za discipliniranje ljudi, ki odstopajo od pričakovanj skupine. Svoje ravnanje moramo presoditi tudi takrat, ko nam naši ploskajo. Ko naslednjič poslušamo politika, profesorja, novinarja ali poslovneža, se vprašajmo, ali drži besedo. Ali prizna napako. Kako ravna s šibkejšimi? Ali zase sprejema merila, ki jih postavlja drugim. Je to dober človek?

Toda s tem smo opravili samo najlažji del. Presodili smo drugega. Težji del pride, ko odložimo telefon in ostanemo brez nasprotnika, na katerega bi pokazali, ter brez občinstva, ki bi nam pritrdilo. Sem jaz dober človek? In kaj bom moral jutri narediti drugače, da bom na to vprašanje lahko pošteno odgovoril?

* Dr. Dejan Verčič je visokošolski učitelj na FDV, partner v agenciji Herman&partnerji. 

** Prvotno objavljeno v hrvaščini na www.sest.hr.