(POGOVOR) Karpo Godina: Le kako bo Peter Mlakar igral kakšen inštrument?

Film prikaže zgodbo iz časa po 2. svetovni vojni, ko skupina glasbenikov s svojim igranjem dviguje moralo ljudem v delavskih brigadah in kmetijskih zadrugah, nad njihovo ideološko neoporečnostjo pa bedi tovariš Jan (Ivo Ban). V filmu med drugim nastopajo še Boris Cavazza, Zoran Predin, Peter Mlakar, Marko Derganc, Zvonko Čoh, Pero Lovšin s Pankrti in številni drugi. 

V Mariboru bomo tokrat prvič videli različico, ki so jo digitalno restavrirali v sodelovanju Slovenske kinoteke, Slovenskega filmskega arhiva in Slovenskega filmskega centra, nad projektom pa je seveda bdel Karpo Godina sam. "Če to počnem sam, je to vendarle iz prve roke," nam pred projekcijo v Mariboru pove režiser. "Če se tega loti nekdo drug, ki nima na voljo pozitiva kopije filma, lahko iz tega nastane čisto drug film. Na srečo sem še živ in se lahko tega lotim sam. Ker vem, kakšni so bili barvni odnosi in te stvari v izvirnem 35-milimetrskem filmu, lahko naredim digitalno kopijo, ki ima zelo podobne lastnosti kot izvirnik."

Godina je ravno včeraj praznoval 83 let in je še vedno zelo aktiven. Poleg Rdečega boogieja je v zadnjih letih restavriral številne filme, ki jih je ustvaril ali pri njih sodeloval kot direktor fotografije. Med njimi celovečerce Vloga moje družine v svetovni revoluciji (1971) in Slike iz življenja udarnika (1972) Bate Čengića, Ženska s pokrajino (1989) Ivice Matića, ki bo avgusta odprl Sarajevski filmski festival, dokončana pa je tudi že nova različica njegovega lastnega celovečernega prvenca Splav meduze (1980), ki ga tudi že dolgo pričakujemo. In kot da ne bi bilo dovolj, Godino v vrsti že čakata dva hrvaška filma, ki jih bo kmalu vzel v delo. 

"Kakor dolgo bom pač na svetu, bom to počel. Stvari se mi čisto slučajno ponujajo. Sploh ne gre za to, da bi prosil zanje. Po naključju v delo dobivam tiste filme, pri katerih sem sodeloval," pravi.

Čas, ko niso vedeli, kaj bo z Jugo

Film Rdeči boogie je v začetku osemdesetih nastal v zelo paradoksalnem času. Pri nas sta bila punk in spremljajoče uporništvo v polnem zamahu, a se je postopoma izkazalo, da represije, kakršno je družba poznala nekoč, ni več. "Scenarij za Rdeči boogie je nastal leto po Titovi smrti. Šlo je za obdobje, ko nihče ni vedel, kam bo šla ta Juga. Tudi sami nismo vedeli, kaj bo. Film je imel na začetku težave, ker aparatčiki niso točno vedeli, kaj naj storijo z njim. Umetniški direktor Bojan Štih mi je že med nastajanjem scenarija povedal za en prizor, ki je v filmu in ga je tudi sam doživel. Ker je bil na ta način vpleten v film, je bil nad njim navdušen in mu je dal zeleno luč."

Celovečerec se je po izidu povsod vrtel brez vsakršnih ovir in je bil v osemdesetih pogosto na programu. "Razmere so se res začele sproščati. Tudi filmi, pri katerih sem kasneje sodeloval kot snemalec, so imeli kar nekaj močnih provokacij, pa so šli skozi brez problema. Stvar se je enostavno odprla." 

Malo je znano, da so zgodbo filma navdihnili resnični dogodki. "Za podlago sem vzel življenje Bojana Adamiča, ki je že pred vojno preigraval jazz. Potem je bil med vojno v partizanih, po vojni pa je imel velik škandal v Sarajevu, ker so javno igrali jazz in je morala poseči oblast. Tudi v Sloveniji takšna glasba po vojni ni bila zaželena, zato so jo igrali bolj tajno." 

Glasbeniki, ki niso znali igrati

Da bi metaforično opisal takratna družbena trenja, je Godina kot igralce k filmu povabil glasbenike, kot sta Zoran Predin in Pero Lovšin. Kot se spominja danes, je šlo za veselo druščino. "Seveda je bilo prisotnega nekaj alkohola. Sem jih moral kar držati nazaj. Na srečo sem imel na snemanju ves čas prisotnega enega glasbenika, ki jih je treniral. Iz osrednje zasedbe razen Zorana Predina in še enega namreč nihče ni znal igrati nobenega inštrumenta. Vse, kar vidite v filmu, je ʼfejkʼ. Le kako bo Peter Mlakar igral kakšen inštrument? S tem glasbenikom so zato imeli vsako noč vaje za naslednji dan snemanja. Dobro jih je driblal. Na ta način so bili pod dvojno kontrolo - pod mojo in njegovo. (smeh) Bilo je veselo."

Karpo Godina danes film gleda s precej nostalgije, saj je v njem zaigralo ogromno njegovih prijateljev. "Ko danes gledam zaključno špico filma, se zavem, da jih je veliko pokojnih. Po drugi strani je pa zanimivo to, da od glasbene zasedbe vsi razen enega še živijo."  

Film je nastal v zelo pozitivnem obdobju režiserjeve kariere, ko je po dolgih letih prepovedi dela zaradi delovanja v sklopu črnega vala dobil priložnost posneti dva filma v hitrem zaporedju, Splav meduze (1980) in Rdeči boogie (1982). Po slednjem pa se je ponovno začelo težje obdobje, saj je moralo miniti kar osem let do njegovega naslednjega filma Umetni raj (1990). 

"Po Rdečem boogieju so se začele težave. Trikrat zaporedoma sem bil zavrnjen. A ni šlo za kakršnokoli represijo. Bilo je bolj na osebni ravni," se spominja. Vsaj ena pozitivna plat tega je bila, da je bil kot direktor fotografije vedno zelo iskan in mu ni bilo težko najti drugega dela. "Ko mi niso odobrili filma, sem pač šel delat k drugim projektom, ko me je kdo poklical. Projekte sem vedno lahko izbiral, imel sem dovolj ponudb. Tudi kot direktor fotografije sem lahko izbiral med filmi, za katerimi sem lahko osebno stal."

Vstopnice za jutrišnjo projekcijo so še na voljo in poleg filma v Minoritih veljajo tudi kot vstopnica za Minoriti After Party.