[Obrazi z Markom Crnkovičem] Tomaž Domicelj ni (bil) prikupno zmeden

Ne spomnim se, kdaj sva si s Tomažem Domiceljem vljudnostno izmenjala telefonski številki, toda to je vsekakor moralo biti že davno. Klicala se ravno nisva, mi je pa občasno čestital po mesidžu za kakšno od mojih kolumn. Nakar me je marca po sto letih nenadoma poklical – rekoč, da se pelje z vlakom v Maribor, ker v ne vem katerem avtosalonu kupuje avto – in da me vabi na kavo, ker mu bo potem ostalo nekaj časa. Iz kave je nazadnje nastalo kosilo v Baščaršiji. Ob tej priložnosti mi je podaril svoj novi kompilacijski LP Tomaž Domicelj in prijatelji/ce: Življenje je lepo … – ja, prav vinilko – s trinajstimi njegovimi komadi. Ne ravno z vsemi greatest hiti, vsekakor pa v novih aranžmajih in ob spremljavi Big Banda RTV Slovenija. (Meni osebno se zdijo originali boljši.) Na prvi strani jih sedem poje sam, na drugi strani pa izvaja pet prijateljic (Nina, Nina, Helena, Nuška in Lara) in en prijatelj (Jan). Naslov Življenje lepo … je na ovitku zdizajniran tako, da me je takoj asociiral na logotip filma Back to the Future. Tomaž me pohvali, da sem prvi, ki je opazil to namerno foro – in takoj pripomni, da te plate itak še skoraj nihče razen mene ni videl, ker je komaj izpod preše.

Priznati moram, da me je v dobri uri ali uri in pol med konzumiranjem mešane plošče na žaru – jaz sem pa begovo čorbo – fasciniral s toliko zanimivimi in kontroverznimi stvarmi v zvezi s slovensko pop glasbo in z njo povezanimi družbenimi in družabnimi fenomeni, da sem si pozneje rekel, da ga v bližnji prihodnosti moram izkoristiti kot portretiranca v Obrazih.

Domača naloga

Ko sem pred srečanjem s Tomažem Domiceljem tri mesece pozneje delal domačo nalogo, sem o njem marsikaj novega oziroma presenetljivega izvedel. Recimo to, da je na Filofaksu študiral angleščino in slovenščino in iz slednje diplomiral na temo popevkarskih besedil slovenskih pisateljev in pesnikov pri dr. Borisu Paternuju. Kar zadeva glasbo samo, sem si prvotno sicer mislil, češ, on je pa ja tak glasbeni household name – jaz pa tak strašen poznavalec, seveda –, da mi vsaj njegovih komadov ne bo treba na novo odkrivati ali obnavljati. Ker navsezadnje, prvič sem bil na njegovem koncertu leta 1977 ali 1978 v Unionski dvorani, ko je bil na vseslovenski turneji po izidu plošče Tomaž v živo. Ovitek te plate je bil delo Kostje Gatnika. Kar je bila zame pomembna referenca, ker sem njegovo Magno Purgo takrat že znal tako rekoč na pamet. Motiv rdeče kljukice z napisom “Tomaž” si je baje izmislil Tomaž sam, Kostja pa si je pripis “v živo” zamislil tako, kot da je iztisnjen iz tube, in s tem dosegel učinek, da ga je preostanek jugoslovanskega glasbenega tržišča lahko prebral kot “u živo”.

S tega koncerta se kdo ve zakaj spomnim samo komada (Letnik) 48 – torej njegov letnik –, drugih komadov pa ne. Zelo dobro pa se spomnim njegovega duhovičenja med skladbami. (Verjetno me je za to senzibiliziral Zappa.) Kot pubertetniku mi je zelo imponirala njegova pedagoško posrečena razlaga neparnega (konkretno petsedminskega) ritma. Zelo preprosto: “treba treba jebati, treba treba jebati …” Spomnim pa se tudi njegovega vica o Mehičanu, ki je na plaži videl turista, ki je delal sklece, in mu rekel: “Señor, I think the lady is not here.”

Kakorkoli, marsičesa glasbenega nisem vedel (ali pa mi je neodpustljivo ušlo iz spomina). Recimo: nisem vedel, da je TD avtor skladbe Življenje je lepo (“če ga živiš / tako, kot ponuja se samo/in ne da ti ga spremeniš”) – o kateri je nekdo (ne vem več, kdo) nekoč napisal cel eksistencialistični-poševnica-puntarski esej, češ, kaj se to pravi, sprijazniti se z vsem – in Ko se zjutraj zbudiš (“vzemi šminko s seboj”), s katero smo se v starih časih fantje znali identificirati. Predvsem pa na svojo sramoto nisem vedel, da je on avtor tako rekoč ponarodele skladbe Bil je tako prikupno zmeden iz leta 1978, ki jo je pela Irena Kohont (1941–2024). (Ne na Slovenski popevki. Na Slovenski popevki je tistega leta zmagal TD himself s skladbo Jamajka. S skladbo Vem, da danes bo srečen dan ni zmagal na Slovenski popevki. Če bi, bi zmagal leta 1975.) Za Prikupno zmedenega tudi mnogi drugi tega ne vedo, pravi. Tudi tisti, ki bi morali – in čeprav ima originalna verzija z Ireno Kohont na YouTubu skoraj milijon ogledov. On sam si je to skladbo posnel v hard rock verziji à la AC/DC in jo ima na telefonu za zvonjenje. Na plošči Življenje je lepo … pa jo malce nenavadno poje Helena Blagne. Briefing je bil baje naslednji: “Joj, Tomaž, kaj naj naredim s tem komadom?” – “Ja, pizda, ne vem. Bodi ti!” In evo ti ga na. Se pa seveda strinjava, da je bil Helenin nastop z Demolition Group na Viktorjih 1997 res nepozaben glasbeni Dež.

Rad bi imel mir

No, zelo zabavna je TD-jeva live verzija Prikupno zmedenega na kompilaciji Jubilej – okleščena, samo z akustično kitaro in orglicami –, na kateri poje besedilo v moškem spolu: “Povedal mi je,/da zapustilo ga je dekle./Jaz pa sem se mu lahko samo nasmehnil,/saj takoj sem opazil,/kakšen bil je ta fant. // Bil je tako prikupno zmeden,/da sem zato vzljubil ga.”

Da ima Domicelj toliko smisla za humor, da se zna postaviti v vlogo tipa, ki se zaljubi v tipa, mi je všeč. Še tem bolj, ker je njegov besednjak sicer prepoln politično nekorektnih izrazov na račun istospolno usmerjenih – “buzeranti”, “toplovodarji”, “pušikurci” … – in drugih opolzkih in/ali pejorativnih aluzij, ki ne spadajo v decenten časopis. Zato sem ga moral precej cenzurirati. Še več! Šel sem mu celo tako na roko, da sem ga med finiširanjem tega zapisa poklical in vprašal, ali vztraja pri objavi (milo rečeno) nelaskavih, v bistvu nesramnih pripomb o svojih glasbenih kolegih in kolegicah. Verjetno ga nekateri med njimi že tako ali tako od prej ne marajo – ker nikoli ni šparal jezika – ali pa jim vsaj slučajno ni prišlo na ušesa, kaj si o njih misli. A to bi znalo biti še veliko huje. Škandalozen intervju bi bil bolj bran, vendar bi imel občutek, da sem zlorabil njegovo zaupanje. Če bi objavil vse, kar je o kom rekel, bi se zdelo že meni samemu too much, on sam pa bi si ne brez razloga nakopal še dodatne zamere, če že ne tožbe. Zato sem ga raje vprašal. In glej, s predlogom se je strinjal. Ja, naj to raje vržem ven. Da ne bo spet pizdarij. Da bi rad imel mir.

Verjamem. Domicelj pri svojih oseminsedemdesetih letih ni več tako prepotenten in provokativen twenty-something kot Ali En, ko je izdal Levo sceno. Ker to bi bilo nekaj podobnega. (Samo brez hiphopa, seveda.)

Špruha

Da sva se končno dobila, je potem še kar trajalo. Tomaž Domicelj namreč živi dvojno življenje: malo na Kanarskih otokih, malo pa na Špruhi. (Kje je Tenerife, vemo vsi, kje je Špruha, pa nihče. Skratka: to je stanovanjski del industrijske cone Trzin.) V Sloveniji je bil do sredine aprila, ko je skupaj z drugimi slovenskimi muzičarji nastopal na dobrodelnem koncertu ob visokem življenjskem jubileju Iva Boscarola v Odiseji, potem pa sem ga moral čakati do junija, da se je spet vrnil v Slovenijo. Tako me je GPS v začetku julija pripeljal do kraja smešnega imena, kjer Tomaž živi z ženo Ireno Brunec Tébi. Soproga je slikarka in kiparka, nekoč tudi predsednica ZDSLU. (S Tomažem sta se spoznala … – ne, ne kje v zaodrju ali v lokalu, ampak na nekem sestanku na ministrstvu za kulturo.) Irena je sicer neslavno zaslovela zlasti s kipom muze Erato, postavljenim na Trgu kulture v Murski Soboti leta 2012, ko je bila prekmurska prestolnica partnersko mesto mariborskega EPK. Medlo se spomnim pogroma nad njo, ker je bil projekt – prvotno zamišljen kot skupina vseh devetih starogrških misic – za nekatere predrag in za druge diletantski (pa za tretje oboje). In ko to danes z levo roko raziskujem za nazaj, ugotavljam, da so obstajali še četrti očitarji. Ti so bili celo prepričani, da je Irena modelirala muzino razgaljeno levo joško po oprsju rojakinje Danice Lovenjak iz Bodonec. Eh … Ko pridem skratka v Špruho, najprej malo pokramljamo v troje, potem pa gre gospa diskretno po opravkih. Tomaž mi zmeša topel in lepljivo gost malinovec, vendar se ne pritožujem.

Kantavtorstvo

Če vas zanima, kdo je (bil) prvi slovenski kantavtor, tega ne sprašujte Aleksandra Mežka, ampak raje Tomaža Domicelja. Sam bi svoji osebni publicistični zgodovini na ljubo raje rekel, da je bil Mežek kvečjemu prvi slovenski kantavtor, ki je sodeloval s Centralnim komitejem ZKS. Bom pa ja vedel. Septembra 1989 sem namreč za Delo – skoraj še pripravnik – napisal nekakšen j’accuse pod naslovom Samo Kmecl gre stokrat na (B)led. Šlo je za predstavitev Mežkove nove plate Podarjeno srcu, ki jo je kdo ve zakaj pomagal promovirati Kmecl, takrat član predsedstva CK. Današnji orto domoljubi bi bili nad muziko navdušeni.

To omenjam samo kot namig, da bi razumeli, da je to prvenstvo med starimi bumerji vprašanje prestiža. Leta 1965 je Domicelj z bendom Helioni – ustanovljenim z Jernejem Jungom in Janezom Bončino Benčem – že igral Dylanovo Tambourine Man (na plesih) na Šubičevi gimnaziji. Prvi samostojni koncert je imel leta 1967 v Kočevju. In koga je peljal tja? S svojim fičkom? Mežka! Leta 1967 je šel TD prvič v Anglijo in se že ufural v neke klube. Domicelj! Country Roads, Take Me Home (1975)? Bog mu daj mir, Johnu Deutschendorfu Denverju, ampak to je tako, kot da bi bil Domiceljev največji hit njegova cover verzija skladbe Irena, lahko noč (Irene Goodnight) od Huddieja Ledbetterja. Je pa res – kot pravi legenda –, da je Mežek pobral Sivo pot od Olivie Newton John, ko ga je v njen studio leta 1972/73 pripeljal Cliff Richard, kjer je slučajno ravno snemala svojo verzijo. Za vse ostalo pa je potem poskrbel programski vodja in producent založbe Helidon Vilko Avsenik.

60. in 70. leta

Zapleten del domače naloge s popravo je bila razjasnitev Domiceljeve vloge pri Mladih levih. Kar sledi, je mešanica njegovega pripovedovanja in mojega researcha. Njihov član skratka ni bil, je pa z njimi sodeloval. Kaj to pomeni? Občasno je nastopal z njimi s kitaro in orglicami, tudi kot forfarer – ga je pa to zaznamovalo, očitno. Mladih levov je bilo najprej pet, šest, ko so nastopali še v študentskem naselju, potem pa vedno več. Berti Rodošek, Tomaž Habe, Matjaž Dev, Peter Hudobivnik, Jernej Podboj, Bor Gostiša – ki je bil dober pevec, pa še dobro je zgledal in je imel tudi vespo –, pa Stanko Arnold, Tone Janša … Njihov menedžer je bil Dušan Velkaverh (1943–2016), ki je včasih tudi pel. Recimo Téléfon (ni pomota), francoski hit iz leta 1967, od Nina Ferrera, nam mlajšim bolj znano v eighties verziji od Caroline Loeb. (“Bernadette / elle est très chouette / et sa cousine / elle est divine”). Velkaverh je bil kot tekstopisec avtor skladb kot Dan ljubezni, Silvestrski poljub, Med iskrenimi ljudmi, Mlade oči in Ljubljančanke. Mimogrede od Domicelja izvem, da je bil Velkaverh bilingual. Njegov oče je bil kapitan, ki je spoznal svojo veliko ljubav v Britanski Gvajani. Tudi on je začel s prevodi, tako kot vsi tekstopisci, pravi TD – ki je mnogo let pozneje prevedel musical Mamma Mia. Dušanov prvi dobri prevod je bil komad Strange Brew od Creamov (LP Disraeli Gears, 1967). V slovenščini Skrit strup. Težko za zapet, ampak dobro. Čudna čobodra. Potem se je začel jazz rock in je prišel še Pero Ugrin. Drugače pa soul in ritem in blues. Nakar še Benč namesto Bora Gostiše, ki se je zaljubil in dal Mlade leve na stranski tir. Vmes so leta 1966 razpadli, ker je moral bobnar Brane Kacjan iz Savskega naselja k vojakom. Bobnarja bi sicer mogoče še dobili, ampak bobnarja z bobni pa seveda težje. Brane jih je imel, ker mu jih je foter kupil. Češke bobne Lignatone​. To je bila krovna blagovna znamka za vse, kar so Čehi izvažali, sicer pa so bili bobni Amati. Leta 1968 so šli na mladinski festival v Sofijo. To je bila nekakšna vzhodnoevropska študentska olimpijada. Jugoslovanska ekipa je bila kar orng, zraven so bili tudi Elipse in Dubrovački trubaduri, ki so tistega leta zastopali Jugoslavijo na Evroviziji v Royal Albert Hallu v Londonu s skladbo Jedan dan (Đelo Jusić). Uvrstili so se na sedmo mesto in so bili senzacija kot prvi bend, ki je nastopil kostumiran (v srednjeveška oblačila). Pa da ne pozabimo plesov v Hali Tivoli. Vsak petek in soboto. Masovke.

Mladinski festival je bil najstarejša in najprestižnejša pevska manifestacija za mlade v Sloveniji, ki je v 60. in 70. letih doživljala svoj razcvet. Leta 1971 je na njem Domicelj prejel nagrado za skladbo Stara mama (“kje si zdaj/daj, povrni se nazaj”) v aranžmaju Deča Žgurja. To je bila njegova druga mala plošča – prva je bila Srečanji (dvojina), posvečena njegovemu prijatelju Hermanu Jermanu, ki je zamlada umrl za tumorjem na možganih – n prvi radijski hit. Babica, o kateri je teklo besedilo, je bila dejansko babica Jerneja Junga. Helidon pa je tako dolgo cincal z izdajo singlce, da je gospa pred izidom umrla. Zato je založba hotela zamenjati za ovitek predvideno fotografijo taiste babice, ki igra klavir – na katerem je (slučajno) gorela svečka –, in s kitaristom Domiceljem v ozadju, vendar so jo na vztrajanje Jungovih in po Domiceljevem posredovanju le uporabili kot in memoriam za staro mamo. Domiceljeva mama pa je bila užaljena, češ, celo življenje se je trudila okrog njega, zdaj pa da bojo vsi mislili, da ga je babica gor spravila.

Brez zavor/zapor

Morda se še kdo spomni konflikta med Domiceljem in Pop TV zaradi oddaje Brez zavor – kot bi se morala prvotno imenovati – oziroma Brez zapor (1997/98). Skratka, Jonas Ž. je nekega dne vprašal Domicelja, ali lahko uporabijo naslov njegove skladbe z istoimenskega albuma (1985). TD je rekel, da lahko, samo 150 mark da jih bo to stalo. To je bil drobiž, ki pa ga Pop TV ni hotel plačati. In ker se niso mogli zmeniti, je Domicelj dosegel začasno odredbo za prepoved uporabe naslova.

Zadeva pa je pozneje dobila tudi tračarsko ozadje. Po vsem tem si je Jonas še drznil povabiti Domicelja v oddajo in ga celo napovedal z naslednjim neslanim vicem: “Kdo ima črna jajca in zelo lepo poje? Michael Jackson. Kdo pa ima pegasta jajca in malo manj lepo poje? Tomaž Domicelj.” In pride Domicelj pred kamero in vpraša Jonasa: “Kako pa ti veš, da imam pegasta jajca? A ti je Metka povedala?” Še Grega Tomc mu je rekel, zakaj ni Jonasa takrat na gobec. TD mu je pa rekel, ti kar tisti svoj punk pa porno drkaj in mi daj mir.

Kdo pa so bili njegovi vzorniki? Najljubši bendi?

Domicelj se še dobro spominja 11. marca 1962, ko mu je oče za štirinajsti rojstni dan iz Nemčije prinesel gramofon. Še danes ga vidi, kako je prihajal po Vošnjakovi s škatlo pod pazduho. In katere so bile njegove prve plošče? Zanimivo: jazz pevec (crooner) Billy Eckstine, Louis Armstrong in Elvis. Neki greatest hiti, z Elvisom v zlatem lamé reklcu na ovitku. Kupil jih je na oddelku s ploščami Elektrotehnine trgovine. Toda to je njegova glasbena predzgodovina. Zares pa so ga v mladosti formirali Beatli, Elvis in Dylan. V kateri fazi, me zanima. (Njihovi, namreč, ne njegovi.) Leta 1962 Elvis, 1963/64 Beatli že na začetku – od Love Me Do pa do Revolverja –, vzporedno tudi Joan Baez in The Byrds, od 1966 naprej pa Dylan. Tudi z besedili.

Franci, kako ležiš danes?

Kaj pa današnja glasbena scena? Jah, nič. Tomaž Domicelj se razgovori o mešanici nepotizma, blefa in politike. Nič se ni spremenilo. Še vedno je jeba. Ful nepoštenosti in nepravičnosti, natolcevanj in čudaštev. Poletna noč je (bila) vedno na enakonočje, letos pa so jo zaradi koncerta Joker Out (“ki so sicer super”) prestavili, ker RTV ne shendla dveh takih prireditev naenkrat. Zadnji udarec pa so bile Melodije morja in sonca, na katerih sta zmagala Drago Mislej Mef in Marina Mårtensson (“ki sta sicer tudi super”), ampak soavtor je pa bil Andrea Flego, umetniški vodja MMS. To je tako, kot je scenarist Igor Pirkovič imel svoja besedila na državni proslavi za dan državnosti. “Piši kuči: propalo.” In to je ekipa, ki pizdi čez korupcijo? Ker če smo že pri tem: veliki vodja je bil na Thompsonu, ker je njegov fan. Pa na kakem slovenskem koncertu je že bil? In potem si še upa reči, da Slovenci nimamo nobenih domoljubnih pesmi. Prosim!? Od Avsenikov, kot recimo Tam, kjer murke cveto, pa do njegovega Slovenskega naroda sin … Kaj je neformalna slovenska himna, če ne ta komad? Česa takega Thompson ne bi znal napisati, ker je tretja liga nekega Springsteena. Pa še rimat ne zna. Največja napaka pa je bila, da so prepovedali Thompsonov koncert v Mariboru. Postavili bi tri kamere in bi posneli vsakega, ki bi prišel v dvorano z ustaškimi pizdarijami. Pa bi imeli seznam. Ampak ne. Zdaj pa je velik frajer, ki je imel koncert za pol milijona ljudi. Na Hrvaškem, seveda, saj vemo zakaj. Ker so imeli par let vojno in toliko žrtev, mi pa samo desetdnevno jebo. Domicelj bi lahko tudi agresivno domoljubne pesmi pisal, pravi. Recimo: “Spet bomo žeblje zabijali v glavo na Urhu …” A to hočete? Zlahka bi to napisal! Ali pa: “Zoki, zakva nis na koki? Bil bi bolj srečen pa lepše oblečen. Pred sabo odpiraš nove mostove, za sabo pa puščaš velke dolgove.” Ali pa: “… stare grobove”. Zanj to ne bi problem. Ampak noče. Desetletja in desetletja se je izpostavljal, zdaj pa ima dovolj. Prav nič ga ne moti, da politiki ne hodijo na (njegove) koncerte. Vse lepo in prav, če je bila predsednica na letošnji Otovi (Pestnerjevi) Poletni noči. Tomaževa Poletna noč je bila pred tremi leti. Nisem bil, sem si pa na YouTubu ogledal par posnetkov. Samo to bom rekel: tako kot Marko Vozelj ne zgleda kot kamionar (“za Kamionarja rabiš cojones”, kot sam pravi), Mitja Ferenc – prileten kravatar brez kravate z ukulele – pa ne zgleda in ne zveni kot tip, ki bi si žensko pripeljal domov za eno noč in jo potem še opominjal, naj ne pozabi šminke.

Sicer pa je ogromno tudi zelo dobrih stvari v današnji slovenski pop glasbi, saj nič ne reče. Če odšteje bebava imena bendov. Kdo ve, odkod ta fenomen. Čudne angleške spakedranke. Helsinki Drug Bust. S tem se je začelo. Pa Fed Horses. Pa Batista Cadillac. Eni so bili recimo Fleurs du mal, pa jim je sam TD predlagal, naj se preimenujejo v Flirt. (So upoštevali.)

Za konec pa še to: Tomaž Domicelj bo morda napisal avtobiografijo.  Razmišlja o tem. Na stara leta to sicer vsi rečejo, a v vsakem primeru držim pesti, da jo bo res. Iz nje boste o njem izvedeli še bistveno več kot iz tega profila. Še tem več navideznih trivialnosti, ki pa jih je treba domoznansko jemati zelo resno, saj se brez takih pričevanj izgubljajo v času kot solze v dežju. Kar pa je ne nazadnje dober naslov za balado. Tomažu bi bil všeč.