(Ne)pričakovano ustoličenje Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora je aprila postavilo temelje desne oblasti, nove vlade Janeza Janše. Stevanović, prvi med resničarji, najbolj vulgarnimi populisti v zgodovini slovenskega parlamentarizma, digitaliziranimi jelinčiči na nove potence, si je morda v tem času s soborkami in soborci nakopal že zavidljivo zalogo afer, a je še vedno ključar Janševe koalicije. Četudi je "kao opozicija", je Resnica (pre)pomemben del Janševe vladajoče konstrukcije, ne le zaradi glasov, ko jih v DZ zagotavlja, pač pa zaradi specialnih nalog, nenazadnje so s svojimi (ne)čednimi početji in drugimi "mijićevanji" prikladna dimna zavesa in (pre)usmerjevalci pozornosti. Prevzema politične udarce, pogosto opravlja tisto, česar predsedniku vlade ni treba izreči neposredno. Je politični amortizer in hkrati pospeševalec konflikta. Janša, četudi bodo korupcijske prakse Stevanovićevega strankarskega deooja slej ko prej začele smetiti po rejtingih celotne koalicije, nima razloga, da bi nadvse uspešno sodelovanje ogrožal ali celo razdiral, saj je parlamentarni šef doslej najbrž dostavil vse ali še več, kar je kanil prvak SDS od podizvajalcev pričakovati.
Skratka, levosredinska opozicija glasov, da bi deinštalirala Stevanovića, nima. Dejstvo. A v politiki obstajajo poteze, za katere vsi vedo, da ne bodo uspele. Pa jih je vseeno treba povleči, taktično, simbolno. Stevanovićev položaj ni zgolj politična matematika. Zaradi vseh kontroverz, ki jih prinaša skupaj s svojo stranko, bo slej ko prej eden od osrednjih likov mandata tudi naprej. Njegovo imenovanje je bilo prvo veliko politično sporočilo četrte Janševe vlade: da je za oblast mogoče sklepati tudi zavezništva, ki bi bila še pred nekaj leti skoraj nepredstavljiva oziroma bi trčila v sanitarni kordon demokracije. Stevanović je tudi obraz afere Mijić. Funkcija je postala del politične kupčije. Erozija političnih standardov, kot so - še pomnijo tovariši - nekdaj veljali v ustavnem redu, v sistemu liberalne demokracije, ni nekaj, kar bi politično desnico vznemirjalo ali skrbelo, to vemo. Predlog za razrešitev predsednika DZ ni operacija z realnimi možnostmi. Je oblika pritiska, poskus spremembe političnega okvirja. Opozicija želi javnost spomniti, da oblast ni samo vprašanje zakonov, reform in proračunskih številk, ampak bi morala biti tudi stvar politične kulture. Da obstajajo meje, ki bi morale veljati za vsakogar. Leva sredina po propadu skupne senčne vlade, ki jo je snoval padli premier Golob, in dezorientiranosti, hibernaciji v prvih mesecih po izgubi oblasti išče dokaz, da je še vedno politično živa. Da zna stopiti skupaj. Zmore določiti tarčo.
Glasovanje o Stevanoviću. In po tem?
Sredi poletja, ko politični prostor praviloma spi, je takšna pobuda predvsem signal. Ne toliko koaliciji kot lastnim volivcem. SDS je vsako vlado pričakala na nož, odpirala je teme, fronte, silila oblast v odzive, vodila igro torej. Razumela je, da politika ni zgolj seštevanje glasov v parlamentu, ampak predvsem oblikovanje javnega prostora. Ampak kaj po glasovanju o Stevanoviću? Vsekakor se začenja test, ali opozicija razume, da moralno ogorčenje, kako da so Stevanovićevi in oblast pokvarjeni, ne bo dovolj. Zato bo zanimivo spremljati, ali bo ta korak vendarle začetek doslednejše politične ofenzive in oblikovanja alternative. Volitve so še daleč, živim se lahko dotlej vse zgodi, sploh pa v politiki.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
