"Ko je Logar zanikal, da bi v državnem zboru večinoma glasoval enako kot Janša, se pri tem skliceval na Parlameter in celo zatrdil, da je v zadnjem obdobju glasoval bolj podobno kot Miha Kordiš, je lagal. Kajti Parlameter je pokazal, da sta Logar in Janša ob hkratni navzočnosti enako glasovala v približno 85 odstotkih primerov, medtem ko se je s Kordišem ujel le v okoli 43 odstotkih glasovanj. Govorimo o Logarjevih lažnih trditvah, ki so strogo preverljive, sklicevanje na nevednost pa skoraj ni možno. Enako čist primer propozicionalnega laganja je ponudil Zoran Stevanović, ko je zatrdil, da ni bil obsojen zaradi poskusa preslepitve zavarovalnice in da je plačal zgolj kazen za prometni prekršek. Pravnomočna sodba je dokazala, da je bil obsojen zaradi poskusa kaznivega dejanja goljufije. Njegova poznejša zakonska rehabilitacija ne spremeni zgodovinskega dejstva, da je takšna obsodba obstajala. Skratka: propozicionalno laganje ne zadeva ciljev in politične identitete, je pa zavestno izrekanje neresničnih trditev o dejstvih oziroma stanju stvari z namenom, da bi jih naslovnik sprejel kot resnične. Najbolj zgoščeno bi lahko rekli, da politični lažnivec laže o tem, kaj je res. /.../
Mimikretično laganje je uprizoritveno. Pri Logarju je skrito v igranju nekakšnega političnega disidenta, uprizarjanju politične samostojnosti, čeprav je npr. podpredsednik v Janševi vladi, v spravljivi govorici, umirjenem tonu, deklarirani politiki dialoga, domnevni sredinskosti in navidezni neodvisnosti. Če je omenjeni zaigral na karto političnega odpadnika, ne da bi zares bil odpadnik, Stevanović glumi vlogo ljudskega tribuna, ki vpije 'moč ljudem' in se predstavlja kot glas navadnih ljudi, ki da je v sporu z elitami, in žrtev pogroma, ker je menda zunaj elit in domnevno nepokvarjen. Kar spremljamo, pa je bolj premišljena politična koreografija kot kaj drugega."
