Na križišču svetov, kjer se vse kar naprej spreminja in od koder je mogoče prehajati v druge svetove, se srečujejo resničnosti. Nikoli ne moreš natančno vedeti, kaj in kako se bo zgodilo. Tako o križišču svetov pripoveduje Alisa glavnemu protagonistu romana, dečku Joni. In ga nazadnje vpraša: "A ni to fino?" Je to, da nikoli ne veš, kaj in kako se bo zgodilo, fino? Kako se vi spopadate z nepredvidljivostjo? Med pisanjem in drugače?
"To je zanimivo vprašanje (nasmeh). Po eni strani sta predvidljivost in načrtovanje koristna in pomirjujoča, po drugi pa dolgočasna, saj onemogočata, da bi lahko tok dogajanja nato spreminjali. Sem precej improvizatorske narave. Rada imam, da se stvari pokažejo sproti in da začutim smer, v katero naj bi šla. Morda nekaj, kar sem si začrtala pred časom, danes zame ni več smiselno. Alisa ima v primerjavi z Jono več znanja, zato si lahko dovoli naklonjen pogled na nepredvidljivost. Jona pa je še otrok, ki bi potreboval bolj predvidljivo okolje."
Se vaša improvizatorska narava kaže tudi pri pisanju romanov in grajenju njihovega fantastičnega sveta?
"Zagotovo. Po prejšnjem romanu Modri otok bi lahko sledila ustaljeni poti. Po izidu romana sem dobila veliko vprašanj, ali mu bo sledilo nadaljevanje. Zgodbo bi lahko nadaljevala, sledila začrtani poti z izoblikovanimi liki, a sem se odločila, da gradim povsem na novo. To terja več energije in negotovosti, a mi je bolj zanimivo. Vsakič znova prisluškujem, katera tematika me privlači, vznemirja, ji sledim in zaupam, da bo iz nje nekaj nastalo. Četudi to zaupanje kdaj vmes izpuhti, navadno nazadnje zaključim projekte, ki se jih lotim.
Poleg tega tudi osnovno dogajanje romana, ki si ga zastavim v začetku, med pisanjem vedno znova spreminjam. Včasih imam občutek, da se spreminja in teče kar samo, da pravzaprav jaz tečem za njim in ga skušam obvladati v sprejemljivo zgodbo. Tukaj moram poudariti neprecenljivo vlogo urednice zadnjih dveh romanov, Alenke Veler, ki mi je pri tem pomagala."
Jona na križišču svetov (Mladinska knjiga, 2025) je fantastična pripoved, ki pustolovsko dogajanje poveže s problemskim jedrom družinskega nasilja, izgube varnosti in čustvene ranjenosti. Tudi Modri otrok, vaše prejšnje delo, je bil fantazijsko pustolovski roman. Kaj vas privlači v fantazijskih in fantastičnih svetovih?
"Morda ravno možnosti, ki se odpirajo z vstopom neomejene domišljije. Že kot otroka so me zelo privlačile pravljice. Njihova čarobnost, moč arhetipov in tudi magija jezika so mi še danes blizu. Junak v fantazijski zgodbi se spoprijema z neznanim, ubira neobičajne poti, tvega. Na voljo pa ima tudi čarobna orodja, ki se jih mora naučiti uporabljati, in pomočnike, ki jih mora prepričati s svojim pogumom, iznajdljivostjo, čistim srcem. Pri pisanju se težko spustim povsem na tla, čisti realizem mi ni blizu. Zanima me, kaj stoji izza tega, kar vidim, iščem drugačno perspektivo, globino. Mislim, da mi to pomaga tako pri usmerjanju naslednjih korakov v vsakdanjem življenju kot pri pisanju."
V svetu fantastike so junaki pogosto izbranci zaradi svojih prirojenih nadnaravnih moči. Deček Jona pa, kot ga pouči skrivnostna Alisa, ni izbranec zaradi mišic ali magije, temveč zato, ker je "tisti, ki zmore pogledati v temo".
"Jona nima nadnaravnih moči, zaradi česar se z njim lahko poistoveti vsak. Če bi bil poseben izbranec, to ne bi bilo mogoče. Je pa na nek način izbran zaradi okoliščin, ki ga prisilijo k delovanju. Jona je sprva precej pasiven. V svojo prvo akcijo, torej pobegom od doma, je bil prisiljen, nato pa se pri Alisi na križišču svetov nikakor ne zmore spraviti v delovanje. V prvi verziji romana je njegovo pasivno obdobje trajalo še dlje, a mi je urednica svetovala, naj Jona vendarle že nekaj naredi. Jona torej ni junak akcije, ampak ima dvome, strah ga je, sprašuje se, ali morda samo sanja, ves čas se lovi. Menim, da se prav v tem lahko bralci z njim najbolj identificirajo. Nimamo zmeraj povsem jasnih načrtov, kaj narediti, marsikdo pogosto omahuje in dvomi. Toda verjamem, da lahko zmeraj najdemo nekoga, ki nas podpre, da naredimo naslednji korak, zato ima tudi Jona na svoji poti veliko pomočnikov. A vendarle mora težko nalogo nazadnje opraviti sam."
Ob Alisi in Jonovih prijateljih ima posebno vlogo v zgodbi njegov pes Ran. Živali imajo pri celjenju travm in občutku varnosti pogosto izjemno terapevtsko vlogo. Je bil Ran od samega začetka snovanja romana zamišljen kot Jonov edini varni pristan iz resničnega sveta, v katerem so ga odrasli sicer pustili na cedilu?
"Jona se zateka k svojemu pasjemu prijatelju, saj mu ta v družini, ki zanj kot otroka ni imela dovolj razumevanja, pomeni uteho in izraža naklonjenost. Ljudje in živali smo medsebojno povezani, kar otroci jasno občutijo, odrasli pa pogosto ne več. Kot otrok sem intenzivno doživljala povezanost z živalmi, njihovo prvinskost, naklonjenost, pa tudi bolečino razhoda. V času pisanja romana me je tesno spremljala psička, ki je bila moji družini dolga leta v veliko veselje in oporo. Poslovila se je, ko sem zaključevala roman."
Dvanajstletni Jona se na začetku zgodbe znajde v neznanem svetu, povsem brez spominov na to, kdo je in od kod prihaja. Lahko to njegovo izgubo spomina razumemo predvsem kot psihološki obrambni mehanizem pred nepredstavljivo travmo preteklosti? Kako pomembno je bilo za dinamiko zgodbe, da bralec njegovo bolečino in preteklost odkriva postopoma?
"Kot bralki mi je všeč, da predhodno dogajanje odkrivam postopoma. Tudi ljudi ne spoznavamo po njihovi biografski časovnici, ampak se nam razkrivajo po drobcih, vpogledih v njihovo ravnanje, razmišljanje in preteklost. Jona se preteklosti ne spominja v celoti, saj so bile nekatere ekstremne situacije zanj pretežke. Preživel je lahko samo tako, da jih je potlačil in pozabil. Odkriva jih postopoma, ko je dovolj močan, da se sooči z njimi. In z njim jih spoznava tudi bralec, saj je pripoved prvoosebna. V pisateljskem smislu je bilo sestavljanje odlomkov, ki ne sledijo povsem časovnemu in logičnemu zaporedju dogajanja, kar izziv. Na koncu se je vse nekako sestavilo, kar je tudi neke vrste čarovnija, ki me pri pisanju romanov vedno znova preseneti."
"Jona je lahko preživel samo tako, da je preteklost potlačil in pozabil"
Motiv "kradljivcev srčnega zlata" je zelo močan in obenem precej odprt za različne razlage. Kaj je za vas srčno zlato in kdo so njegovi kradljivci?
"Srčno zlato se mi je najprej prikazalo kot simbolna podoba, ki sem jo nato sama zase poskušala natančno definirati. Toda njena moč je ravno v odprtosti, zato je ne želim točno razložiti, vsekakor pa je povezana s srčnostjo in čutenjem, sočutjem. Ljudje imamo v srcu, če smo povezani z njim, izvor srčne energije. To je nekaj, kar nas dela človeške in povezuje v družbo. Morda bi ga lahko imenovali tudi univerzalna ljubezen ali pa povezanost med nami in občutenje nečesa večjega v nas.
Kradljivci srčnega zlata so v romanu umetno izdelane figure, tako imenovani sencogrami, ki so jih izdelali prebivalci planeta Sentija, da kradejo srčno zlato Zemljanom. So simbol za človeške notranje sence in strahove, za vse tisto, kar smo odrinili, izključili, pozabili, česar nočemo pogledati, zdaj pa se vrača in krade najdragocenejše v nas."
Travmo nasilja ste prikazali iz otroške perspektive, ne da bi jo razlagali od zunaj. To zahteva veliko občutljivosti.
"Ne vem, prepuščala sem se slikam. Včasih pišem tako, da sledim podobam, ki se mi prikazujejo, kot bi gledala film. Ne gre vedno za občutja, ki sem jih doživela sama ali jih je doživel nekdo blizu mene, temveč sem se vživela v stisko otroka v taki situaciji. V občutke sem šla dovolj globoko, da si bralec lahko ustvari neko podobo, ne pa pregloboko, ker se mi je zdelo, da bi bilo to lahko preveč boleče za bralce otroške oziroma mladinske literature. V romanu pa so tudi zahtevnejši deli, ki bodo morda za koga neprijetni ali mu žal celo znani. Takim bralcem želi biti knjiga zaveznik in tiha podpora."
"Takim bralcem želi biti knjiga zaveznik in tiha podpora"
Hkrati ima roman pozitivno konotacijo s sporočilom, da otroku ni treba z vsem opraviti sam. Ni treba, da to, kar se mu je zgodilo, nosi sam.
"Jona ima v sebi preživetveni nagon. Obrača se na določene ljudi, jim zaupa, kolikor zmore, od drugih pobegne, ko je treba. Žene ga notranja vitalnost, ki mu pomaga ustvarjati okoliščine, v katerih naleti na ljudi, ki mu pomagajo. Ti pa mu posredno in glede na to, kolikor zmore, omogočijo, da se sooči s težavami in tudi s temnim polom sebe. Pomembno je, da poiščemo pomoč, da se nekomu zaupamo. Nikoli nismo povsem sami. A treba je narediti prvi korak, se odpreti zanjo."
V utemeljitvi nagrade žirija posebej poudarja zaupanje v zrelega mladega bralca. Dejali ste, da bralcev niste želeli preveč obremeniti, toda zaupanje vanje ostaja. Koliko zaupanja in tudi poguma je treba imeti pri izbiri tem v mladinski literaturi?
"Na roman Jona na križišču svetov še nisem dobila veliko odzivov mladih bralcev, zato težko govorim o tem, kako je pri njih dejansko sprejet. Ko pišem, si bolj kot zunanjega bralca skušam zamisliti sebe v določeni starosti. Skušam se vživeti v takratno lastno doživljanje, saj je to izkustvo edino, kar z gotovostjo poznam, vse drugo lahko samo slutim. Pri tem ne mislim konkretnih situacij, temveč način doživljanja. Po drugi strani pogled odraslega vpliva na zahtevnost romana. Morda bi kdo za roman Jona na križišču svetov rekel, da je prezahteven za starostno skupino bralca, ki ji je namenjen, toda včasih se mi zdi dobro, da otroci berejo knjige, ki so kanček prezahtevne zanje. Sama sem kot otrok pogosto brala knjige, zahtevnejše od tistih, ki so bile predvidene za mojo starostno skupino.
Pisanje, ki ga vodi misel na dobro sprejetost pri bralcih, lahko deluje podcenjujoče. Če se skuša odrasli pisatelj podrobno vživeti v miselnost, socialne reference, tehnologijo in sleng točno določene generacije mladostnikov, je v nevarnosti, da izpade ponarejeno. Pa tudi če mu/ji to uspe, bo lahko taka knjiga v nekaj letih neaktualna. Seveda obstajajo tudi izjeme. Sama ustvarjam zelo počasi, tako da bi bil že samo aktualni sleng, ki bi ga poskusila zapisati, ob izidu knjige popolnoma zastarel! Zame je bolj pomembno, da ujamem tiste situacije in občutke pa tudi jezik, ki se v času ne spreminjajo bistveno, ki so trajne in bodo govorile tudi prihodnjim generacijam. O podobni izkušnji mi je govorila hčerka, ki se ji je zdelo, da se ji nekatere knjige kot mladi bralki poskušajo približati na neiskren način, saj avtor ne piše iz sebe. Med pisanjem Jona sem skušala slediti notranjemu občutku, besedila nisem preverjala pri mladih bralcih. Če čutim, da je izza besedila nekaj močnega, potem verjamem, da bodo to občutili tudi bralci."
