Žirija, ki ji predseduje Norma Bale, je razglasila dobitnika jubilejne 30. večernice, nagrade Večera za najboljše slovensko otroško in mladinsko izvirno leposlovno delo. Prejme jo Irena Androjna za roman Jona na križišču svetov (Mladinska knjiga, 2025).
Roman Jona na križišču svetov Irene Androjna je večplastni mladinski fantastični roman, ki pustolovsko dogajanje poveže z izrazitim problemskim jedrom. V njenem središču je dvanajstletni Jona, otrok iz nasilnega in čustveno negotovega družinskega okolja. Njegov beg od doma sproži potovanje, ki se hkrati odvija skozi neznane svetove in njegove potlačene spomine. Fantastični prostor postane prizorišče junakovega soočanja s strahom, osamljenostjo in izgubo varnosti. Besedilo je nevsiljivo prežeto tudi z okoljskim ozaveščanjem in trajnostno naravnano filozofijo.
Roman se začne s prizorom telesne in čustvene ogroženosti. Jona s psom Ranom beži skozi gozd ob deroči reki, dokler ga voda ne odnese v neznano. Ko se prebudi v hiši skrivnostne Alise, ne ve več, kdo je in od kod prihaja. Izguba spomina ni le sredstvo za vzbujanje napetosti, temveč odraža Jonovo nezmožnost, da bi travmatično preteklost takoj sprejel in povezal v smiselno celoto. Spomini se mu zato vračajo postopoma, v neurejenih drobcih, skupaj z občutki tesnobe, ogroženosti in krivde. Hiša na križišču svetov mu omogoči, da na svojo preteklost pogleda z razdalje, vendar se ji ne more izogniti. Kot vmesni prostor med različnimi resničnostmi simbolizira tudi njegov položaj med otroštvom in odraščanjem, pasivnim prenašanjem nasilja in dejavnim iskanjem izhoda ter med pozabo in sprejetjem resnice. Jonova pot zato ne pomeni le premagovanja zunanjih sovražnikov, temveč predvsem soočenje z bolečino ter postopno obnavljanje zaupanja vase in v druge.
Ena največjih odlik romana je preplet stvarnega in simbolnega: nasilje je prikazano posredno, skozi motive in podobe, ki povezujejo zunanjo pustolovščino z Jonovim notranjim doživljanjem. Takšna pripovedna odločitev prispeva k večji čustveni prepričljivosti dela. Bralec nasilja ne spremlja kot abstraktnega družbenega problema, temveč ga spoznava skozi posledice, ki jih pušča v otroku. Jona je negotov, previden in pogosto prestrašen, vendar ni oblikovan le kot žrtev. Njegova moč se razvija postopoma. Ne kaže se predvsem v telesni spretnosti ali nadnaravnih sposobnostih, ampak v pripravljenosti, da sprejme pomoč, obnovi zaupanje in se odloči za dejanje, ki presega njegove osebne interese.
"Soočenje z bolečino in postopno obnavljanje zaupanja vase ter v druge"
Roman odlikuje koherentno zgrajen fantastični svet. Nenavadna bitja, predmeti, kraji in zakonitosti niso naključno nanizani, ampak praviloma sodelujejo pri razvoju zgodbe in oblikovanju njenega simbolnega pomena. Izmišljena poimenovanja so domiselna, pogosto igriva in dovolj izrazita, da si jih bralec zapomni. Avtorica tako pokaže občutek za jezikovno ustvarjalnost, ne da bi z besednimi novotvorbami pretirano zavirala pripoved. Prehodi iz fantastičnega v stvarni svet so jasni in nedvoumni; humor pa preprečuje, da bi pripoved zdrsnila v pretirano sentimentalnost.
Slog je slikovit in ritmično razgiban, vendar se večinoma izogiba nepotrebnemu olepševanju. Pripoved zna biti napeta, drugod umirjena in premišljujoča. Prvoosebna perspektiva bralca približa Jonovemu doživljanju, hkrati pa omeji njegovo vednost. Ker Jona ne razume takoj, kaj se mu dogaja, tudi bralec pomen posameznih dogodkov odkriva postopoma. Tako se ohranjata skrivnostnost fantastičnega sveta in psihološka verodostojnost glavnega lika.
Jona se ne vrne kot isti otrok, temveč z večjim razumevanjem sebe in izkušnjo varnih odnosov. Zaključek zato ne zanika posledic nasilja, ampak izraža upanje, da boleča preteklost ne določa nujno človekove prihodnosti, optimistični ton pa se razširi tudi na prihodnost človeštva in narave: ʼNa Zemlji so spremembe očitne. Vojne so se ustavile in ljudje so prijazni drug z drugim, prenehali so grabiti bogastvo in uničevati naravo. Niso vsi prejeli izgubljenega zlata, nekateri ga niso niti pogrešili in še danes povzročajo težave, a je drugih dosti več.ʼ
O Ireni Androjni
Pisateljica, lektorica, prevajalka in učiteljica na tečajih slovenščine in angleščine, po izobrazbi profesorica slovenščine in anglistka prevajalka. Sprva je med letoma 1994 in 2005 delovala kot samozaposlena v kulturi, delala je tudi kot organizatorica usposabljanj s področja komunikacije in jezikovnih tečajev.
Njena pisateljska pot se je začela v poznih najstniških letih s pisanjem pesmi, pozneje se je posvečala predvsem literaturi za otroke. Napisala je več kot dvajset radijskih, lutkovnih in gledaliških iger za otroke, od katerih so bile mnoge nagrajene. Je tudi avtorica pesmi, pravljic in ugank za različne otroške revije.
Njena prva knjižna objava je bila pravljica O velikanu, ki je kradel letne čase, ki je izšla v zbirki Čebelica Mladinske knjige leta 1996. Sledil je roman za otroke Začarano poletje pri založbi Piano leta 2009. Njen mladinski roman Modri otok (2021) se je uvrstil med nominirance za večernico in Levstikovo nagrado.
V izbor petih nominiranih del za letošnjo jubilejno 30. večernico je petčlanska žirija uvrstila še dela Pesmice za najmanjši žep (Mladinska knjiga, 2025) Andreje Borin, Križemsvet (Mladinska knjiga, 2025) Neli K. FIlipić, Priročnik za prelisičenje: pesnitve po motivih ljudskih pravljic iz Rezije in ene iz Benečije (Miš, 2025) Nataše Konc Lorenzutti in Mala miš, ti loviš (Mladinska knjiga, 2025) Anje Štefan.
Žirijo ob predsednici Normi Bale (predstavnica Društva za humanistična vprašanja Argo) sestavljajo še Mateja Seliškar Kenda (predstavnica Zveze bibliotekarskih društev in sekcije IBBY), Jerneja Stoviček (predstavnica revije Otrok in knjiga), Lenart Zajc (predstavnik Društva slovenskih pisateljev) in Tjaša Gajšek (predstavnica Večera).
Irena Androjna bo nagrado večernica prejela v petek, 25. septembra, na podelitvi ob letošnjem srečanju slovenskih mladinskih pisateljev Oko besede v Murski Soboti.
Lani je večernico prejel Andrej E. Skubic za roman Lahko bi umrl na tem kavču z mano (Mladinska knjiga, 2024).
