Asja Lednik Štrukelj
Zavod Reševalni pas je v zadnjih letih postal pomemben in prepoznaven del pogovorov, ko govorimo o varnosti v prometu. Na družbenih omrežjih redno opozarjajo na pomembnost vzpostavitve reševalnega pasu, kritični so tudi do neodgovornega vedenja voznikov, ki med čakanjem v kolonah, kot smo videli denimo to poletje, počnejo marsikaj neprimernega.
A navkljub posameznikom, ki z nevarnim vedenjem ogrožajo sebe in okolico, smo po besedah Anžeta Albrehta, ustanovitelja Zavoda Reševalni pas, Slovenci postali vzor številnim tujim državam, ko govorimo o ustvarjanju reševalnega pasu. "Ob dejstvu, da imamo vozniki občutek, da so slovenske avtoceste en sam zastoj, lahko pa na drugi strani zares govorimo o pomembnem napredku ustvarjanja reševalnega pasu." Zagotovo je Zavod Reševalni pas organizacija, ki je s svojim neprestanim delom ogromno prispevala k izboljšanju tega problema. "Z nenehnim objavljanjem, s pojavljanjem v medijih, na sestankih strokovnih krogov, s prisotnostjo na terenu, z ozaveščanjem iz prve roke, s prikazovanjem dobrih in slabih praks nismo vplivali le na voznike, temveč smo ob svojih objavah pogosto kritični tudi do drugih, predvsem vladnih organizacij. Zavod Reševalni pas je namreč nastal ravno zaradi moje ugotovitve, da institucije, ki so poklicane k spreminjanju prometne kulture in varnosti, niso naredile prav veliko. Danes je veliko bolj ažuren Dars, Agencija za varnost prometa, tudi policija, saj smo se skupaj pričeli zavedati, da lahko skupaj naredimo večje korake in ne nazadnje, če se pojavijo na cestah rezultati, potem je vnema večja in želja po sodelovanju in prispevku svojega dela toliko pomembnejša," meni Albreht.
Kljub temu pa še vedno (pre)pogosto spremljamo primere, ko ljudje med zastojem zaradi nesreče stopajo iz avtomobilov, celo telovadijo, se žogajo, skačejo s kolebnico ... Anže Albreht takoj pove, da takega početja zagotovo ne bi obsojal, "če ne bi direktno ogrožalo tako ljudi, ki to počnejo, kot tudi reševalnih ekip, ki se v tistem trenutku prebijajo preko zastojev, in v končni fazi tudi drugih udeležencev v prometu".
Minute res rešujejo življenja
Reševalci marsikdaj opozarjajo, da minute rešujejo življenja. Se zgodi, da zaradi minute, dveh prepoznega prihoda na kraj nesreče, ker ni bil ustvarjen reševalni pas, nekdo umre, ki sicer morda ne bi?
Anže Albreht: "V urgentni medicini obstajajo protokoli, smernice in dokazi, da se v primeru doseganja nekega časovnega okvira od nastanka poškodbe ali drugega nujnega stanja lahko prepreči smrt. Ko govorimo o poškodbah hujše narave, imenujemo to pravilo Zlata ura. Zlato uro si želimo doseči predvsem v primerih, ko govorimo o notranjih krvavitvah, ki so reševalcem na terenu skrite očem in tudi njihovim napravam, lahko pa ob mehanizmu poškodbe sumimo, da gre lahko za tovrstne nevarnosti. Če je tak poškodovanec v eni uri od poškodbe na operacijski mizi v urgentnem centru, ima veliko možnosti za preživetje - na terenu pa nobenih, saj krvavitve enostavno ne moremo ustaviti."
Hitrejša obravnava v urgentnem centru zagotovo vpliva na rezultat samega zdravljenja - kako uspešno bo, koliko posledic bo osebi ostalo, kako dolga bo rehabilitacija. Enako je pri nenadno obolelih. "Srčne, možganske kapi, anafilaktične reakcije, srčni zastoji ... Če pogledamo recimo še s stališča gasilcev: požar iz motornega dela vozila na tovor preskoči lahko v zelo kratkem času, če smo preko zastoja hitreje, lahko hitreje pogasimo in preprečimo, da bi zagorelo še 30 ton tovora - vzporedno to pomeni tudi, da bodo posledice odstranjene hitreje in promet sproščen."
"Kot voznik reševalnega in gasilskega vozila lahko povem, da sem osebno pod veliko večjim pritiskom: rad bi prišel čim bolj varno in seveda čim hitreje na cilj, pa vozim počasneje, saj je zadnje, česar si želim, nesreča, v kateri se izogibam pešcu, ki stopi pred intervencijsko vozilo, ali pa se mu izogibam in pri tem zadenem drugo vozilo."
Zakon je jasen
Poleti, ko so se nesreče in zastoji vrstili, je bilo mogoče brati komentarje, v katerih so se ljudje spraševali, kako naj ure in ure zdržijo v pregretih avtomobilih, kje naj opravijo malo ali veliko potrebo, tarnali so, zakaj se ne bi smeli nekoliko pretegniti ... Anže Albreht ponudi odgovor: "Zakon o pravilih cestnega prometa je sicer jasen in nedvoumen, pravi, da se na avtocestah, hitrih cestah in cestah, ki so rezervirana za motorna vozila, ne sme izstopati iz vozil ali hoditi po cestišču, razen za potrebe nudenja ustrezne pomoči. V Zavodu Reševalni pas nikoli nismo obsojali tistih, ki se v večurnih zastojih znajdejo za ograjo, pretegnejo noge, si privoščijo tobačni izdelek ali opravijo kakšno potrebo, če le to opravijo izven cestišča - torej na travi ali v grmovju ob avtocesti, prek odbojne ograje, po možnosti z odsevnim jopičem. Čeprav zakon prepoveduje tudi to," je jasen.
Kaj torej narediti, če moramo med zastojem nujno na stranišče, če imamo denimo majhnega otroka, ki ne more več ur sedeti pri miru, če je poletje in nimamo s sabo tekočine? "Težko rečemo, da se voznikom med poletjem poda premalo priporočil, kako in s čim naj se odpravijo na pot. Pa ne le poleti, kakršnakoli pot naj bo načrtovana oziroma se nanjo pripravimo, seveda pomembnejše obdobje za pametno pripravo na pot je poletje, ker smo takrat priča daljšim časom, visokim temperaturam in večji frekvenci izrednih dogodkov. Kot sem že večkrat poudaril: na problem gledamo skozi oči pripadnikov intervencijskih služb ter skozi oči voznikov: mala potreba, pretegniti noge, se nadihati zraka ni tako velika težava, če tega ne počnemo na cestišču. Videli smo plezanje na odbojne ograje, sprehod z otrokom vse do mesta dogodka, kjer so gasilci iz pločevine reševali trupla žrtev, rolkanje, sončenje, kolesarjenje, piknike in še mnogo tistega, kar zares niti ne sodi v promet."
Tisti, ki so bolj nestrpni, so postali še agresivnejši
Ob vsem tem pa se moramo zavedati še nečesa izjemno pomembnega, je prepričan sogovornik. "Na drugi polovici avtoceste promet običajno poteka in mnogo primerov sem videl, kako zaradi firbcanja, snemanja in opazovanja zastoja ali drugega dogajanja pride do trčenja tudi na nasprotni polovici AC, razbitine z lahkoto poletijo preko ograje in potem imamo nov dogodek, nov razlog za zaporo avtoceste. Tudi sam imam otroke, in če kdaj dovolim uporabo mobilnih naprav, je to takrat, ko obstanem v zastoju in zmanjka besednih igric, ugank ali kvizov, če ga bo nevzdržno prijelo na stranišče, si bom oblekel odsevnik in ga na varen način pospremil iz vozila, prek varovalne ograje in potem takoj nazaj v avto. Tam imam klimo in relativno varno okolje v primeru neljubega dogodka. Istočasno pa se bom zavedal, da bom v primeru, da bo zapora daljšega tipa, na poziv policije ali Darsa lahko avtocesto zapustil."
Anže Albreht sicer meni, da smo Slovenci vse bolj strpni vozniki, ne nazadnje nas v to sili trenutna prometna situacija. "Zagotovo pa drži, da so tisti, ki so bolj nestrpni, postali še agresivnejši. Žalosti pa tudi ugotovitev ob opazovanju dogajanja, da so med primitivnimi in celo nevarnimi vozniki zelo pogosto tujci - obstaja občutek, kot da se tukaj ne bojijo sankcij, nadzora. Slovenijo zapustijo nekaznovani in ob naslednjem potovanju si ponovno privoščijo ignoriranje pravil."
Reševalci sicer v prometnih nesrečah vidijo nepredstavljive, pretresljive prizore, ki ostanejo z njimi. Sogovornik pove, da so si to delo v večini izbrali sami in vsak, ki se odziva na klice v sili, nekako dozori in se sprijazni z realnostjo. "Najhuje je seveda, ko so udeleženi otroci, in lahko povem, da vsako posredovanje ob hudih dogodkih posredovalcem ostane v spominu, dogodki z udeležbo otrok pa posebej natančno, tudi podrobnosti, ki jih med intervencijo opazimo."
V zadnjem času imajo v takih situacijah prednost, da prakticirajo razbremenilne pogovore s svojimi zaupniki znotraj kolektivov in da so tudi posredovalci osveščeni, da je razbremenilni pogovor nekaj, česar se zares ni treba sramovati in ga dojemati kot del težke intervencije. "To zagotovo pripomore, če ne v preventivnem smislu, pa kot pravočasno zaznavanje morebitnih sprememb vedenja in vplivanja na psihološko zdravje."
