(GLEDALIŠKA KRITIKA) Klanec siromakov v deželi siromakov

Na klancu je ena produkcijsko najzahtevnejših predstav v sodobnem slovenskem gledališču. To je "predstava na poti" med središčem Celja in vrhniško cerkvico svete Trojice, s povsem nepredstavljivimi postojankami. Zahteva izjemen angažma tehnične in organizacijske ekipe. Dalje, ne izjemne producentske spretnosti ne predana tehnična in ne dobrovoljna igralska ekipa ne bi mogli nič, če bi se tako odločila narava. Urban Kuntarič je prisegel, da bo dal za mašo pri sveti Trojici, če nam bo vreme le pustilo priti do cerkvice. A seveda projekt ni bil tvegan samo zaradi produkcijskih in vremenskih razmer. Po obilju snovalnega Cankarja "po motivih" v tej gledališki sezoni bi lahko bilo preveč. Je site-specific uprizoritev Na klancu po zasnovi in pod taktirko Tina Grabnarja dejansko uspela doseči razširitev Cankarja čez odrske in gledališke dimenzije? In kaj lahko po zadnji premieri rečemo o "Cankarjevi sezoni" v SLG Celje in o umetniškem vodstvu Mihe Goloba?