/ PETEK, 21. avgust
Gužva. Ne vem točno, kateri dan je, pomembno je samo, ali so trgovine odprte ali ne. Ob 8. zjutraj najprej nahranim mačke - dva svoja (velikega črnega mačka in manjšo sivo tigrasto muco) in eno najdenko z morja, ki trenutno živi v hodniku mojih ljubljanskih 45 kvadratnih metrov za 800 evrov na mesec - in še sebe s čokoladnim žepkom in pol skodelice kave. Po zajtrku se odpeljem do ljubljanskega nakupovalnega središča BTC, z vračili od ravnokar zaključenega projekta in zadnjimi nakupi za jutrišnje snemanje. Zvečer me čaka premiera kratkega filma z naslovom Premiera v režiji Žige Kukoviča v okviru festivala MUVIT v Odiseji, ki smo ga posneli v začetku tedna. Plan za outfit je svetleča roza babydoll obleka, roza jelly firkin (firkin je izraz za ponaredek slavne Hermes torbice Birkin, jelly pa pomeni, da je iz plastike/ silikona/ gume), čipkaste nogavice in čevlji, ki jih seveda še nimam. No, čevlje po obisku par trgovin najdem, svilene roza petke s pentljami, danes bom v duhu Marie Antoniette iz filma Sofie Coppole. Pridem domov, s fantom (najbolj podcenjeni neprostovoljni fizični delavci so partnerji kostumografinj) najprej prineseva v stanovanje pet ogromnih vreč s kostumi, nato skuhava kosilo. Razmišljam o tednu, ki prihaja, čeprav so zadnja leta moji dnevi bolj vezani na ločnico med “snemam” in “ne snemam” in “imam projekt” in “trenutno sem prosta” kot na specifičen dan. Po kosilu odspim 15 minut in spijem kavo; do premiere je še nekaj ur, čas bom izkoristila, da grem čez jutrišnji snemalni plan ter da spakiram kostume in ostalo opremo. Urejena, s petkami v prtljažniku in polikanim fantom na sovozniškem sedežu štartam 19.30 od doma, pred Odisejo nabasan parking, po parih krogih pustiva avto na parkirnem mestu za električne avtomobile. Jebiga. Na to premiero pa ne bom zamudila, tudi če plačam kazen. Ful folka pred vhodom, najdem ekipo, fotkanje, nato v dvorani po uvodnem delu projekcija ožjega izbora festivala: dvanajst kratkih filmov. Sledi podelitev nagrad. Zmagamo. Zlati MUVIT. Na oder, objemi, fotke, wtf just happened, ponos, ponižnost, sreča. Kakšno uro še ostaneva, trudim se z mreženjem, pa ne zberem najbolj poguma. Domov po praznih cestah Ljubljane ponoči na tople sendviče in spat. Jutri sem na setu ob 9.00, če zaspim pred dvema urama, lahko spim polnih 8 ur.
/ SOBOTA, 22. avgust
Zbudim se nekaj čez sedem, cartam mačke, kopalnica, make-up, do konca spakiram, 8.30 sedem v avto in štartam do seta. Presenečena sem nad prazno cesto, seveda, sobota. Skoraj iz prve zadenem ulico, parkiram, hiter sestanek z režiserko, razpakiram v eni izmed pisarn klicnega centra, oblečem igralko. Danes je prvi snemalni dan od šestih, za kratki film talentirane scenaristke in režiserke Ane Marije Hauko, z naslovom Soncu ni mar. Nisem navajena na počasnejši tempo snemanja filma v nasprotju s stresom reklam in dnevnih serij. Tudi moji predlogi kostumov so prelepi in preveč reklamarski. Poskušam sprejeti naravo tega, da nisem takoj najboljša pri tem, kar počnem, ko nekaj počnem na novo. Med snemanjem imam čas za kavo, delanje moodboarda za naslednji projekt (videospot za znan folk punk band iz Maribora), skrolanje po Instagramu in repostanje storyjev o včerajšnji zmagi na MUVIT-u. Pica za kosilo, po kosilu se raztegnem čez tri stole in pod neonskimi lučmi na pol zapuščene pisarne Dela za nekaj minut zatisnem oči. Zadnji trije tedni so me dohiteli. Razmišljam o vseh talentiranih novih ljudeh, ki sem jih spoznala, o vseh fantastičnih projektih, ki me še čakajo. Klepetam z maskerko, na poti domov skočim v trgovino, ob 19.30 sem doma. Za večerjo z Juretom naročiva vietnamsko hrano, prvič vzamem veganski Bun Ga Sa s tempehom (vietnamska hladna solata z riževimi rezanci, kalčki, svežo sezonsko zelenjavo in tempehom). Stanovanje je čista bomba, na pol skladišče kostumov, na pol bivalni prostor. Odločim se, da je to problem za jutri, in grem spat s kokošmi.
/ NEDELJA, 23. avgust
Vstanem ob 9.00 in se lotim stanovanja. Sproti spijem kavo in pokličem očeta, ki je - nepresenetljivo - tudi danes v službi. Člani moje družine definitivno nismo znani po tem, da bi znali počivati. Klic traja skoraj tri četrt ure, pogovor steče o mojem tednu, o vrtcu, ki ga imata moja starša na Ptuju, o darilu za mamin rojstni dan. Rada imam svojega očeta, tega trdnega, srčnega moškega, ki je v življenju naredil toliko dobrega, pa sam to tako težko vidi. Okrog 11.00 se lotim administracije, mimo mene švigajo tri v igro zatopljene mačke. Skuham kosilo, med tem poklepetam s sestro, ki se je lani preselila na Nizozemsko in tam dela v nekem ekstremno boujee frizerskem salonu. S fantom pogledava epizodo serije The Pitt, malo zadremam. Ob 15.30 pride kolega od kolega in si domov odpelje mačkico z morja, ki sem jo po tihem samo zase poimenovala Kivi. Od 17.30 do 20.00 v enem izmed blokov v Mostah snemamo flashbacke za Soncu ni mar. Oblečem štiri igralce in med snemanjem na računalniku nadaljujem z delanjem moodboarda. Odpeljem se domov, mrači se, dnevi se spet krajšajo. V mojem hodniku zdaj samevata prazni posodici za vodo in hrano, pogrešam malo progasto mucko, čeprav vem, da je bilo njeno bivanje pri naju zmeraj mišljeno samo začasno. Večer preživim s fantom, do konca pospravim stanovanje, stopim pod tuš, si operem lase in grem spat okrog enih zjutraj.
/ PONEDELJEK, 24. avgust
Prvo prosto dopoldne od začetka meseca. Najprej pokličem na ministrstvo za kulturo, da preverim stanje svoje vloge za pridobitev statusa samozaposlene v kulturi. Plan, da skočim do tržnice po sveže sadje in pregledam ponudbo v parih thriftih, splava po vodi, ko vidim, da je Veronika (pevka in multiinštrumentalistka, ki ustvarja pod imenom Parvani Violet) nekaj minut nazaj na Instagram story objavila fotko s snemanja na RTV-ju. Spoznali sva se na snemanju Premiere in v trenutku me je absolutno očarala. Na kolesu in hkrati na poti do centra jo preko sporočila vprašam, ali ima čas, in čez 15 minut sediva in klepetava v kavarni Rog. Padejo štiri kave, zanimivi pogovori in hiter krog po thrift shopih na Trubarjevi (najdem svileno kravato, potiskano z majhnimi zajčki, ki držijo majhne korenčke). V trgovino, za kosilo s fantom narediva domače azijske nudle, epizoda serije, spat za 15 minut. Pokličem mamo, klepetava slabo uro, o planih za njen rojstni dan, o vikendu, ki ga je s svojim pevskim zborom preživela na obali, o mojih zadnjih dveh tednih, o vsem in o ničemer. Pogrešam jo in se veselim, da se septembra malce pogosteje vidiva. Počasi se spakiram, ob 19.00 imam še zadnji kostumski pomerjanji za Soncu ni mar. V filmu je sedem glavnih likov, dogajanje poteka čez sedem dni in skupaj s še ostalimi liki imajo več kot 50 različnih kostumov. Pridem domov, razpakiram, večerja, potem pa s fantom pogledava skoraj vse preostale epizode prve sezone serije The Pitt.
/ TOREK, 25. avgust
Mirno jutro, ob kavi in toastu pregledam režiserkine favorite z včerajšnje kostumske, seveda so čisto drugačni od mojih. Dopoldan skočim v Ikeo po dodatne vreče za kostume, ob 12.00 imam termin v fundusu, kjer si izposodim še zadnje manjkajoče stvari; policijsko uniformo, torbo za novinarja, bele čevlje za zdravnika in medicinsko sestro, črn polo za vratarja v bolnici. Na poti domov za rezervo kupim še nekaj belih majic. Pica za kosilo. Obljubim, da je vsa ta naročena hrana posledica izrednih razmer, večinoma vsak dan kuham bolj zdrave reči. Popoldan se 35 minut vozim od centra do Šiške, da grem iskat kovinsko stojalo za oblačila, ki sem ga našla na Bolhi za 15 evrov. Ob 17.00 sem dogovorjena v kavarni SEM in naslednji dve uri s prijateljicama analiziramo dogodke preteklih dveh tednov, službe, študije, poroke, same sebe in druga drugo. Ponosna sem, da se tako pogosto srečamo, čeprav nam zmeraj manjka četrta v srednješolski štiriperesni deteljici (Kristina, plis, pridi živet v Ljubljano). Na poti domov me ujame dež, skočim po zelenjavo v trgovino, da lahko za večerjo jem solato. Naredim še dva Powerpoint slajda z briefom za statiste in po večerji razsortiram kostume, ki jih jutri dopoldan peljem v UKC (lokacija za naslednjih pet snemalnih dni Soncu ni mar). Nisem še navajena projektov, kjer je večina napornega dela opravljenega pred samim snemanjem. Zaspim okrog polnoči.
/ SREDA, 26. avgust
Vstanem ob 8.00. Najprej odgovorim na nekaj sporočil glede logistike snemanja septembrskega videospota, ob zajtrku pa si obljubim, da septembra spet malo več pozornosti posvetim prehrani (beri: proteinom) in fizični aktivnosti. Veselim se novega začetka, ki ga prinaša jesen, kljub temu da sem pred že skoraj enim letom magistrirala. Med dopoldnevom sva z režiserko na vezi glede logistike današnjega transporta opreme v UKC in nekaj čez 11. s svojo malo modro toyoto tja odpeljem stojalo, sedam velikih vreč oblačil in štiri dodatne vreče s čevlji, dodatki in uniformami. Ob 12.10 sem doma in med kuhanjem kosila zarobim še dvojne hlače. Popoldan se s kolesom odpeljem v center po zadnje malenkosti za jutri in po rojstnodnevno darilo za prijateljico. Slišim se tudi s HMUA za septembrski videospot, da narediva plan za dva bolj zahtevna lika pred petkovim sestankom z režiserjem. Pokličem brata, mlajši dela na Mednarodnem kmetijsko-živilskem sejmu in se nima časa pogovarjati, s starejšim (glasbenikom, ki študira francoski rog na Kunstuniversität Graz) pa predebatirava njegova prihajajoča gostovanja v Pragi, Berlinu in decembra na Kitajskem. Zvečer počivam, včasih si želim, da bi se lahko spočila še za vnaprej.
/ ČETRTEK 27. avgust
Prvi snemalni dan v UKC Ljubljana. Moj call je 10.30, snemamo dva prizora s predvidenim zaključkom ob 19.35. Rada delam kot kostumografinja in nekako imam občutek, da me čaka svetla in ustvarjalna prihodnost.
