/ PETEK, 23. oktober
Danes ni običajen petek med šolskim letom. Imam dopust, ker je za mlajšo hčerko poseben dan. Gremo v Koper, kjer poteka svetovno prvenstvo v karateju. Mlajša hči že četrto leto trenira karate.
Zjutraj hitro stečem v hlev, da nahranim telička, ki ga je mama zavrgla. Sicer je že velik, ampak razvajen s priboljški kot vsi moji otroci. Spečem še kruh z drožmi, da mož ne bo lačen. Tekam po hiši, da česa ne pozabimo, in že se sama s tremi otroki odpeljem proti morju. Na poti dostavimo še med v Ljubljani.
V Kopru se končno spočijem ob kavici in za nekaj minut skoraj verjamem, da sem na dopustu. Potem se oglasi sin, ki bi šel lovit ribe.
Po otvoritveni slovesnosti se odpravimo proti apartmaju v Izoli. Tam se začne akcija: kdo bo kje spal, s kom bo spal, prepiri in preizkušanje živcev. Tudi v avtu je podobno, ker bi vsi radi sedeli spredaj. Vedno, ko ni Srečka, je nekoliko bolj stresno, saj so otroci še bolj razposajeni. Če bi za reševanje vsakega spora dobila en evro, bi se do večera nabralo za kar lepo večerjo.
Mika me, da bi se še zadnjič letos skopala v morju. Potem pa pomislim, da bi se morala preobleči, premagati utrujenost in zbrati nekaj poguma. Na srečo srečam družino, ki Nežo odpelje v Koper, kjer hčerin trener postane svetovni prvak v borbah. Jaz pa hitim proti marini, da si privoščimo pečen kostanj in večerjo.
Na koncu sledijo še borbe za posteljo. Počasi imam občutek, da bi bilo lažje organizirati matematično konferenco kot spraviti tri otroke spat v istem apartmaju. Na koncu omagajo.
Kot da vsega ni dovolj, me v ozadju ves čas preganja še služba. Dobimo recenzijo članka, kar pomeni, da me čaka dopolnjevanje statistike. Čakata me tudi dve magistrski nalogi, ki ju moram prebrati, sestavljanje kvizov za študente in priprave na predavanja. Ampak to bo moralo počakati na naslednji teden, zato si raje odpočijem v družbi s kozarcem šumenjaka ali dveh do jutranjih ur.
/ SOBOTA, 24. oktober
Spanje ni ravno udobno, jutro pa je mirno in sproščeno. Z veseljem bi uživala ob kavi na terasi in gledala morje, vendar mi vreme ni naklonjeno. Po zajtrku se odpeljemo v Sečo po sol. Domače zaloge je treba pravočasno obnoviti, saj se bližajo koline. Cilj je jasen: najboljši "kiblflajš", salame in druge mesne dobrote, seveda brez nitritov. Sledi vožnja v Koper na krajši trening in po napotke pred tekmo. Popoldan preživimo v Trstu, tekamo sem ter tja in skušamo ustreči vsakomur. Po štirih urah imamo vsi vsega dovolj in sledi pot do naše nastanitve v Izoli. Ko že mislim, da je dneva konec in da nas čaka samo še zaslužen počitek, se začne večerni vrhunec: parkirna agonija pred apartmajem.
Tri ure. Cele tri ure čakam, da se nekdo odpelje in nam prepusti parkirno mesto. Seveda bi lahko parkiranje preprosto plačala v bližnji okolici in si prihranila živce in čas. Ampak ne. Jaz grem vedno z glavo skozi zid. Če obstaja možnost, da dosežem, kar si vbijem v glavo, vztrajam do konca. Tudi če to pomeni, da tri ure opazujem avtomobile in čakam na čudež. In na koncu zmaga! Morda majhna, za koga nepomembna, zame pa skoraj enakovredna osvojitvi medalje.
/ NEDELJA, 25. oktober
Ponavadi imajo nedelje pri nas ustaljeni protokol. Dopoldne se začne s pripravo nedeljskega kosila, ki seveda ne mine brez goveje juhe. Potem sledi maša, za piko na i pa še obisk mojih staršev, ki živijo v isti vasi. Otroci že med potjo vedno vprašajo, ali gremo k babi, in vsi upamo, da je spekla nekaj sladkega, kar se bo prileglo h kavi. Malo poklepetamo, se podružimo in nedelja je takšna, kot mora biti.
No, tokratna nedelja je precej drugačna. Začnemo jo zgodaj, saj je pred Nežinim tekmovalnim debijem čutiti kar nekaj treme. Zajtrk opravimo bolj po hitrem postopku, saj je hladilnik v apartmaju skoraj prazen. Na mizi se tako znajdeta kruh, maslo in naš med. Nič razkošnega, a za preživetje in navijanje bo že!
Na tribunah smo med prvimi, nato pa še celo uro čakamo na Nežin veliki trenutek. Neža odlično opravi svoj prvi nastop in se uvrsti v zlato sredino. Za prvič več kot odlično! Dopoldne ostanemo še na tribunah in glasno navijamo za druge člane kluba.
Po vseh športnih čustvih nas čaka vrnitev v realnost. Odpeljemo se v Izolo, kjer nas pričaka manj prijeten del: čiščenje apartmaja in zlaganje cele gore oblačil v kovčke. Pri pakiranju sem sicer v primerjavi z obdobjem pred dvajsetimi leti že precej napredovala. Takrat bi verjetno potrebovali še dodaten kovček, danes pa sem precej bolj racionalna, vsaj rada verjamem, da sem.
Trener nam sicer naroči, da naj počakamo do večera, ko je na sporedu še skupinsko fotografiranje, a se odločimo, da jo mahnemo kar proti domu. Včasih je treba poslušati tudi sebe. Vožnjo imam namreč rada, še posebej, če me spremlja dobra glasba in kilometri lepo tečejo mimo. Le nočna vožnja mi ni ravno pri srcu, zato se raje odpravimo domov, dokler je še dan.
In tako naša nedelja namesto z govejo juho in babičinim pecivom mine v znamenju tekmovanja, navijanja, pakiranja in poti domov. Ni čisto običajna, je pa zagotovo ena tistih, ki nam bodo še nekaj časa ostale v spominu.
/ PONEDELJEK, 26. oktober
Zgodaj me prebudi mož, ki se mu že mudi na delo. Poleti se to včasih zgodi še prej, ko se v soseščini oglasi petelin. Danes mora hitro pripraviti paleto vina za Belgijo, da ga ne preseneti prevoznik. Jaz pa bi si z veseljem privoščila še kakšno uro spanja. A ropotanje po hiši hitro poskrbi, da ta želja ostane neizpolnjena. Otroci sicer še mirno spijo in za trenutek se mi zazdi, da bo pred mano končno nekoliko bolj umirjen teden, saj imajo počitnice.
Nobenih voženj hčerke na gimnastiko v Lenart, nobenega karateja v Pernici, mlajši sin pa ta teden nima niti harmonike niti treningov odbojke v Mariboru. Ko pomislim na vse prihranjene kilometre in usklajevanje urnikov, si skoraj oddahnem.
A moje olajšanje traja le kratek čas. Mlajši sin se že spomni in reče: "Mama, ali naju boš s prijateljem peljala na ribolov v Pivolo?" Prepričam ga, da naj počaka na sredo, in si potihoma želim, da si celo premisli. Skoraj vedno je tako, da ko odpade ena dejavnost, se takoj pojavi druga. Če ni povezana z otroki, pa je z našim družinskim poslom ali pa s kako komisijo ali senatom na fakulteti.
Dan mineva za službene obveznosti, ki sem jih prihranila za ta teden. Večer pa je zelo glasen, saj se David spomni na harmoniko in raztegne meh. Zdaj imamo namesto umirjenega večera domači koncert. Tišina je pri nas kratkotrajna, načrti se spreminjajo iz ure v uro, a hiša je polna zvokov, smeha in življenja.
/ TOREK, 27. oktober
Zjutraj odpeljem hčerko Pijo in njeno nekdanjo sošolko v Maribor, od koder se s prijatelji odpravijo na Lovrenška jezera. Med vožnjo mi Pija pripoveduje o njihovem prejšnjem izletu na Veliko planino, ki se precej zavleče in konča drugače, kot so si dekleta zamislila.
Želijo čim prej priti v dolino, zato se odločijo za krajšo pot. Toda bližnjica se izkaže za vse prej kot nedolžno. Tako nevarna je, da se morajo obrniti in se povzpeti nazaj na vrh. Tam znova iščejo hitrejšo pot v dolino. Tokrat jim uspe najti drugo možnost, ki pa se izkaže za še daljšo in precej dražjo. Pripelje jih namreč na parkirišče, oddaljeno kar 33 kilometrov od tistega, kjer jih čaka vozilo. Na koncu jim ne preostane drugega, kot da pokličejo taksi in se z njim odpeljejo na pravo mesto.
Ob pripovedovanju se nasmejim. Človek bi si mislil, da je pot navzdol vedno lažja kot pot navzgor, a očitno na Veliki planini veljajo nekoliko drugačna pravila. In še nekaj: včasih je bolje vztrajati na znani poti, četudi je daljša, kot pa zaupati bližnjicam. Te se namreč rade izkažejo za precej drage.
Predavanja danes presenetljivo hitro minejo. Še preden se dobro zavem, že hitim na kosilo s prijateljico, s katero se nisva videli nekaj mesecev, kar je pri naju že pravzaprav zgodovinsko obdobje. A občutek je, kot da sva se videli včeraj.
Kot se nama to zgodi po navadi, se tudi danes pojaviva v istih barvah oblačil. Brez dogovora, seveda. Za nekaj časa se nama pridruži še njen prijatelj in naju preseneti z rožico za vsako. Kako lepo, nekateri očitno še vedno obvladajo umetnost drobnih pozornosti.
Ko ostaneva sami, se začne obvezni uvodni program: zdravstvena konferenca. Ko uspešno opraviva inventuro vseh bolečin in ugotoviva, da sva kljub vsemu še pravzaprav v super voznem stanju, se lahko posvetiva drugim temam. A prej ali slej, hote ali nehote, pristaneva pri matematiki. Ta ima v najinih pogovorih očitno dosmrtno rezervirano mesto. Danes razmišljava, kam naju bo odpeljala naslednja skupna raziskovalna pustolovščina. Pa naj se najino srečanje začne še tako resno, se vedno konča s solzami od smeha. In običajno še z bolečimi trebušnimi mišicami. Še ena postavka za naslednjo zdravstveno inventuro.
Sredi pogovora zazvoni telefon. Kliče Pija. V trenutku me spreleti misel, da je nekaj narobe. Se je na izletu kaj zapletlo? Po vseh zgodbah o bližnjicah in zgrešenih parkiriščih človek nikoli ne ve. Na srečo se izkaže, da je moja skrb odveč. Pija mi mirno sporoči, da je v Europarku in da bo počakala pri prijateljici v centru Jakobskega Dola. Oddahnem si, saj očitno ni nič narobe. Prekinitev je kratka, zato se s prijateljico lahko mirno vrneva k najinim temam.
Proti večeru se odpravim po hčer in jo odpeljem domov. Med vožnjo že razmišljam o vsem, kar me še čaka, saj vem, da se moj dan z vrnitvijo domov ne konča. Doma me namreč čaka še drugi del vsakodnevnega maratona, tisti, ki se odvija med kuhinjo, pralnim strojem, računalnikom in vsemi drobnimi opravili, ki jih je treba postoriti, preden se dan zares izteče.
