/ PETEK, 18. september
Uf, če bi človek lahko živel od adrenalina in v tem tekmoval, bi bila jaz zmagovalka. Predvečer pred slavnostno akademijo požene kri po žilah hitreje kot Štajercem poštena merica alkohola ali, kot bi rekel pesnik, srce razjasni in oko. Ta trenutek, pet minut do polnoči dobesedno, mi obzorij ne bo razjasnilo nič drugega kot čas. Čas bo zacelil svet, pravijo Dan D. Moj dan D je čez pet minut danes, zdaj torej še jutri. Moja šola že 26 let ni Hamburger hill, kot slišim Tineta Križaniča na radiu v reklami, ampak Srednja ekonomska šola in gimnazija Maribor (tudi Tinetova srednja šola; prav zabavno ga je bilo gostiti v podkastu pred meseci). 100 let je veliko tudi za šolo in naša je bila kot štiriletna šola na Trgu Borisa Kidriča 3 stara 100 let natančno 19. avgusta 2026. Ustvarjalci pri nas smo rekli, pa dajmo mi vsak mesec devetnajstega narediti nekaj posebnega to stoto leto. In smo, ampak danes (ja, čas teče, je že sobota) pa je glavna dogodivščina. Slavnostna akademija je že sama po sebi nekaj, kar ti malo ustavi korak, orosi oko in zadrgne grlo, če pa jo organiziraš in je častna pokroviteljica predsednica države dr. Nataša Pirc Musar, ki bo tudi prišla in bo slavnostna govorka, potem … Potem se v nočnih urah pač družiš z morebitnimi bodočimi napakami, številkami, obračaš scenarij, predvidevaš možne zaplete in plane B ter si na vroči liniji s tehnično ekipo, ki prav tako preigrava vse možne scenarije, kaj gre lahko narobe. Ljudje moji, življenje je pač lahko veliko stvari na p…, jaz se ta trenutek odločam, da bo danes to potica. Moja oma je pekla najboljšo, zato upam, da bo usoda na naši strani in da bo Talia v našem hramu kulture zadovoljna in srečna. Gledališče sem v zadnjih mesecih obiskala na koncih in krajih, ki jih običajno ne vidiš kot obiskovalec. Na trenutke sem se počutila kot zdravnik, ki šari pacientu po drobovju, ko sem se umikala tehničnim ekipam gledaliških predstav in si poskušala zamisliti svoj scenarij na velikem odru. Še enkrat uf – po glavi bliskajo slike in ljudje, pogovori in prenasičena zgodba v glavi zadnjih mesecev – ker čutim pripadnost, veselje in ponos, da sem del zgodbe, ki hodi po našem mestu 100 let na 50 let podlage dvoletne trgovske akademije in je preživela politične sisteme, različne oblasti in zahteve, pri vsem tem pa ostala modra. Dobesedno … ker je fasada šole modre barve in ker smo v njej modri ljudje. Včasih smo z drugega planeta kot Naviji s Pandore v filmu Avatar, včasih pa samo ljudje z velikim srcem. In zato bo v soboto poseben večer zaradi ljudi.
/ SOBOTA, 19. september
Po burni noči brez sanj se zbudim čisto umirjena, ker se zavedam, da stvari niso več samo v mojih rokah, ampak da se morajo postaviti v pravilno konstelacijo zvezde, promet in bioritem vseh vpletenih, da bo večer v gledališču tekel po maslu, ne da bi karkoli škripnilo. Burno noč vidim po frizuri, ki je šla po gobe – od odlične frizure s popolnimi kodri Tima iz Studia Oranž je ostala moja običajna gmota sicer sveže pobarvanih, ampak kodrov na srečno Kekec – gremo mi po svoje, so rekli. Moja mirnost je bila očitno navidezna, a meseci priprav in usklajevanj z nastopajočimi so se strnili v nekaj ur, ki so me ločile od trenutka, ki mu bom morda lahko rekla: "Postoj, kako si lep!" ali pa: "Kje si, moja sramota?" Ljudje si naložimo projekte in naloge v življenju iz različnih razlogov. Športniki premagujejo sami sebe, podjetniki želijo ustvariti vedno več in več dobička, nekateri hlastajo po pozornosti in navidezni moči, umetniki pa iščemo lepoto v življenju in življenje v lepoti trenutka. Ta trenutek vem, da me čaka najprej intenzivno delovno druženje s celotno ekipo sodelavcev in tehnično ekipo, da bomo postavili gledališče po moji viziji v zgodbo, vredno 100 let naše šole in vseh nas. Zjutraj tehnična ekipa že pridno nosi celotno konstrukcijo, ki jo bodo postavili na odru. Prav vse je treba nastaviti, osvetliti, dvigniti na primerno višino, nastaviti ogromen zaslon, ki je ekstremno pameten, namestiti režijo in fascinantno je opazovati nastajanje tega, brez česar bi se lahko obrisala pod nosom za svojo idejo in sanje slavnostne akademije na takšen način. Šole smo tako podhranjene s tehniko za prireditve in vem, da so marsikje učitelji tudi sami tehniki, lučkarji, snemalci, fotografi, scenaristi in režiserji pa tako ali tako za vse šolske prireditve. Ko prispe še šolska ekipa, se začne nošenje vsega, kar smo pripravili in stlačili v kombi. Veeeeliiiikoooo vsega, tudi ozvočenje za Kazinsko dvorano za našega bivšega dijaka, odličnega didžeja Matiasa Osojnika, ki bo vrtel glasbo za povabljene goste na pogostitvi, sladke dobrote Tete Fride, ki jih je v nepredstavljivi količini doniral naš bivši dijak, direktor Uroš Mlakar – ni šala spraviti delo in življenje šole v stotih letih v en večer, v dobro uro. Vsem je jasno, da ne živimo v vampirskem svetu in da bodo naslednjo stotico naše šole praznovali čisto drugi ljudje. Ampak človek mora imeti cilje v življenju, moramo se veseliti vseh trenutkov in užiti vsak dan. Carpe diem, ta moto z veseljem živim. V gledališču je to bil trenutek, ko so tehniki še postavljali sceno, jaz pa sem imela gledališče za sebe. Ali se mi samo zdi, da so se zidovi napili teh zgodb, ki jih je dal oder, ki jih nosijo ljudje in ki ostajajo neizrečene, neizkričane, neljubljene? Verjetno so me omamile luči lestencev v Kazinski dvorani in versajskega zlatega občutka zrcal v njej, ko sem se smukala po skrivnih prehodih okrog odra. Neprecenljivo pričakovanje vrhunca večera. Ob dvanajstih končno neham bluziti po hiši, ker so tehniki pripravljeni za našo generalko brez nastopajočih. Naučila sem se veliko novih izrazov, med katerimi mi je najbolj zanimiv telop (mhm, tudi jaz nisem imela pojma, ampak najbolj pametni umetni (skoraj) vse ve). Ko sem se dvajset minut do prihoda predsednice Republike Slovenije usedla med štiri tehnike in si dala na glavo slušalke, s katerimi smo bili povezani mi in na drugi strani dvorane v zaodrju še moja ekipa, mi je bilo jasno, da bo vse v redu, ker smo vsi vložili v popolnost trenutka vse, kar imamo. Ko smo po vsem skupaj malo pred polnočjo z Markom Soršakom - Sokijem (tudi našim bivšim dijakom) nalagali njegove bobne in naredili še zadnji selfi, je bilo jasno, da je vsem toplo pri srcu, ker smo skupaj ustvarili nekaj srčnega in smo zato srečni.
/ NEDELJA, 20. september
Objave in čestitke ob včerajšnji slavnostni akademiji dežujejo od vsepovsod, Facebook je poplava pohval in toplih občutkov. Z družino na nečakovem rojstnem dnevu (vse najboljše, Nik) piknikujemo s hrano in besedami, ki se obilno vrtijo okrog včerajšnje slavnostne akademije. Globoko spoštujem svoj poklic, ker menim, da bi učitelj smel postati samo najboljši človek. Saj je pomembno, da si vrhunski strokovnjak na svojem področju, vseeno pa si za vzgojo pomemben predvsem kot človek. Ponosna pa sem tudi na našo državo, vedno imam cmok v grlu ob naši himni in zelo se zlato sveti med mojimi vrednotami tudi ta ponos, da sem imela čast spoznati predsednico Republike Slovenije dr. Natašo Pirc Musar in z njo tudi govoriti. Njeno častno pokroviteljstvo, doživet govor, njena prezenca, ljudskost, odprto srce in iskriv duh so tisto, kar bo s ponosom vedno del naše šole, zagotovo pa tudi del vseh nas, ki smo imeli čast z njo govoriti. Predsedniki republik pomenijo simbolno moč, da je na svetu demokracija, da imamo ljudje voljo in da lahko živimo svobodni, samostojni in ustvarjalni. Tega ni, če se moraš boriti za življenje in obstoj in pravice. Hvaležna sem, da se Slovencem ni treba in tako bi moralo biti povsod po svetu. Naša država je popoln mali biser, ki se včasih tega ne zaveda dovolj in potemni od nekega čudnega čustva, ki nima veliko povezav s tukaj in zdaj. Jaz lahko danes čutim samo hvaležnost in spoštovanje.
/ PONEDELJEK, 21. september
Hvaležnost se kar nadaljuje, ker imamo dan šole, kar pomeni, da dijaki in profesorji počivamo namesto sobote, ki je bila delovna. Moji ekipi sicer ostane še dokončno pospravljanje gledališča. Meni pa skoraj zagotovo tudi plavanje. Pristan je končno spet nazaj in plavanje v bazenu mi je odklop. Na srečo mi v bazenu ni treba misliti na morske pse in druge čudne živali. Ko smo s starši hodili v sedemdesetih in osemdesetih na morje na Hvar, je bila druga zgodba. Plavalo se je sem in tja po zalivu in ven iz zaliva, morje črno kot noč, jaz pa bolj v tem, da je pač treba biti pogumen – zaradi drugih. Strah me je bilo kot psa! No, te igrice se zdaj, več kot tri desetletja kasneje, pač ne grem več. Zdaj si tudi v bazenu dovolim, da me domišljija z glasbo filma Žrelo v glavi pelje po idejah, kot je ta, kaj če bi se dno bazena odprlo in bi priplavala ven velika belozoba pošast … No, mogoče pa danes ne bom šla plavat v Pristan.
/ TOREK, 22. september
Torek še vedno ni back to school dan, ampak športni dan na Poljanah. Me res zanima, kako bo potekal še en projekt ob stoletnici 100 krogov za 100 let, kot so si ga zamislili športni kolegi. Dva od njih bosta dajala tempo, dijaki in po želji kolegi bodo tekli (jaz zagotovo ne). Če me spomin ne vara, je krog 400 metrov, 100 krogov je torej 40 kilometrov, skoraj maraton??? To bo še veselica …
/ SREDA, 23. september
Danes se v šoli sladkamo s podarjenimi dobrotami Tete Fride. Toliko jih je, da se bomo sladkali do božiča. Hvala, dragi Uroš, nikoli ne bomo pozabili tvoje dobrote in dodatnih kilogramov.
/ ČETRTEK, 24. september
Lipo, ki smo jo ob 100-letnici kot protokolarno darilo dobili od Mestne občine Maribor, bomo jutri posadili v parku pri naši šoli. Dodali bomo časovno kapsulo, ki naj jo dijaki šole odprejo čez pol stoletja, ko bo svet drugačen in bo lipa zrasla v mogočno drevo. Draga lipa, draga šola, rastita in se dobro razvijajta naslednjih 100 let!
