/ PETEK, 25. SEPTEMBER
Še vsa naspidirana od veselega druženja na zaključni večerji se vržem na posteljo hotelske sobe v Göteborgu. Preden opravim klic domov, da sem okej, kot smo dogovorjeni, kadar se potikamo po tujini, mi v glavi odmeva vprašanje: "Zakaj se dobre stvari vedno končajo prehitro?" Klasika. Takrat ko končno ujameš ritem in najdeš tudi čas za spontani klepet, je treba spakirat. Za mano so trije dnevi intenzivnega diskutiranja in mreženja s štirinajstimi založniki s celega sveta, od Vietnama, Evrope do Združenih držav Amerike in šestih prevajalcev iz Slovenije, Hrvaške, Anglije, Belgije, Italije in Španije. Povezoval nas je skupni interes – švedska književnost, knjižni sejem, lov za novimi naslovi in priložnost sodelovanj ter izmenjava izkušenj. Bokmässan, sejem, ki se je uradno začel v četrtek, mi pa smo se lahko po njem sprehodili s programskim menedžerjem Johanom Kollénom že v sredo zvečer, ko so hale še samevale, je zdaj v polnem teku. Nekaj srečnih izbrancev se nas je smelo udeležiti fellowshipa, ki ga je organiziral Swedish Arts Council. Predstavili so nam trende na področju švedskega otroškega in mladinskega leposlovja, ki je prav letos v fokusu. Imeli pa smo tudi nekaj specializiranih delavnic tako za založnike kot za prevajalce.
Popoldne sem srečala pisateljico Anette Eggert, katere delo prevajam za založbo Skrivnost – v nov del svoje zbirke mi je napisala prijazno posvetilo in zahvalo, kovali sva načrte o morebitnem obisku Slovenije. Seveda, sejmi so tudi priložnost, da srečaš znane obraze, avtorje, ilustratorje in še koga. In pazi to: včeraj me je doletela čast, da sem spoznala in poklepetala z letošnjim nagrajencem velike spominske nagrade Astrid Lindgren, Jona Klassena, ilustratorja kanadskega rodu, avtorja svetovne uspešnice Hočem nazaj svoj klobuk! Podpisal mi je švedski izvod "klobuka" in narisal želvico, ki gre obvezno v okvir! Vau!
/ SOBOTA, 26. SEPTEMBER
Še zadnjič prižgem švedski tv. To je postal nekakšen ritual med jutranjimi in večernimi opravili v hotelu, zdaj zraven pakiram kovček. Nisem gledala televizije, le poslušala sem, da bi mi ta čudoviti jezik prišel še bolje v uho. Ugotovila sem namreč, da predolgo nisem bila v tej prelepi deželi in sem nekoliko "zarjavela". Brati in prevajati namreč ni isto, kot razumeti govor in pogovarjati se. Potem ko v kovček zbašem kupe knjig, švedske čokolade in hrustljav kruh knäckebröd za domače, se še zadnjič odpravim na sejmišče. Tako kot prejšnje dni zopet osupnem ob pogledu na množico, ki vre proti sejmišču in nato potrpežljivo čaka v dolgih, res dolgih kačastih vrstah pred vhodi, da bi prišli na sejem. Občudujem jih, povsem samoumevno je, da je treba plačati vstopnino – za dogodek, kjer lahko kupiš knjige, rože, sir in še marsikaj ter srečaš najljubše avtorje ali prisluhneš zanimivim predavanjem. Dnevna vstopnica je okrog 26 evrov, za otroke do šestega leta je brezplačna, predavanja se doplača.
Spustim pogled na kartico, ki mi binglja okrog vratu, tale guldkort, zlata kartica je res nekaj posebnega – v preteklih dneh mi je omogočila bliskovit vstop in odpirala vrata do vseh mogočih dogodkov. Hvaležna sem za to izkušnjo, še bolj pa za spoznanje, kako dostopne so nam stvari v Sloveniji. Sejem je z vsemi svojimi dogodki in predavanji odprt vsem, pa še vedno tarnamo, kako drage so knjige. Halooo?! Spomnim se jutranjega klepeta pri zajtrku, ko se nas je zbralo še nekaj udeležencev fellowshipa – knjižnice v Mehiki že več kot pet let niso nabavile novih knjig … what?
Pozna se, da je vikend, prerivam se skozi gnečo ljudi. Za konec ujamem še nekaj bonbončkov: srečam Martina Widmarka, avtorja zbirke Detektivska agencija Lovro in Maja ter Kristino Ohlsson, ki navdušuje z Agencijo za duhove. Za domov ujamem še velik plakat, ki mi ga nariše Marianne Dubuc, ilustratorka iz Kanade.
/ NEDELJA, 27. SEPTEMBER
Medtem ko me mož čaka v Zagrebu, pristajam v Münchnu – zaradi izpada enega od hidravličnih sistemov pilot ne želi tvegati nadaljevanja poti. Obtičim do jutra. Uf!
Ura je 1.36 – odklenem sobo 337, nasmehnem se, v Göteborgu sem imela številko 373 in še pred tem sem bivala v rum 3, sobi tri. Same trojke. Prisilim se do triurnega počitka, četudi sem povsem prebujena. Upam, da bom ob 9.00 že v Ljubljani.
To! Uspelo je.
/ PONEDELJEK, 28. SEPTEMBER
Med pospravljanjem stvari s potovanja in stanovanja moje misli preplavi morje jezikov – dobesedno zalotim se, kako me v nekem trenutku zadane beseda v angleščini, v drugem hipu pa se že pogovarjam po švedsko – a ne z domačimi, kar tako sama s sabo.
Odprem pošto. Ministrstvo za kulturo je odobrilo mojo vlogo – zdaj nisem več samo prevajalka, ampak tudi uradno književnica.
/ TOREK, 29. SEPTEMBER
Pretipkavam prevod, ki sem ga napisala s svinčnikom na papir. Na Švedsko nisem tovorila prenosnika, saj sem vedela, da ne bom imela veliko časa, kljub temu pa mi je uspelo prevesti slikanico Mišja zabava za avstrijsko založbo Achse. V spomin se mi prikrade topel večer, ko sem sedela na klopci v športnem parku okrožja Heden. Nekoliko presenečena nad prizorom – pozitivno – sem navdušeno spremljala, kako se ne le fantje, ampak tudi dekleta svetlih dolgih las podijo za nogometno žogo. Kakšne frajerke! Preostanek prevoda dokončam v kavarni sredi mesta, medtem ko zunaj rahlo dežuje. In četudi sem bila fokusirana na delo, mi je pogled vsake toliko zaokrožil po kavarni, preden je ušel na ulice, med ljudi, njihov stil oblačenja. Obide me občutek, da je prednost velikih mest res to, da je večja tolerantnost do tega, kako si oblečen. V manjši krajih ali na vasi te lahko označijo bodisi kot sila pogumnega, da si drzneš izstopati, ali pa kot čudaka.
/ SREDA, 30. SEPTEMBER
Danes po vsem svetu obeležujemo mednarodni dan prevajalk, prevajalcev in prevajanja ali tudi Hieronimov dan. Kakšno častno delo opravljamo, poustvarjamo literarna dela avtorjev z vsega sveta. Še lepše pa je, da se smemo družiti in povezovati tudi zunaj meja. Sila pomembno je namreč, da se srečujemo in diskutiramo o težavah ali zagonetkah, na katere naletimo med procesom prevajanja - ali pa zgolj zato, da si navdušeno priporočamo naslove v prevod. In prav temu so namenjeni seminarji, ki jih organizirajo različne institucije po svetu, da se srečamo v živo in se o vsem tem pogovorimo. Kajti v veliki meri opravljamo precej samoten poklic – no, če seveda odmislimo vse knjižne junake in like, ob katerih se nasmejimo in s katerimi sočustvujemo.
Zavedam se, koliko kulture prenesem s prevodom. Včasih pozabim, a me je obisk Švedske jasno spomnil na to. Tja sem pripotovala že v nedeljo, 20. septembra, in si vzela čas za odkrivanje čudovitega mesta, saj sem vedela, da med fellowshipom za to ne bom imela časa. Že prvi večer, ko sem se po slovenski sveti maši v edini katoliški cerkvi v Göteborgu odpravila na izlet na bližnji otok Fotö, sem bila katapultirana naravnost v mladinski roman Fride Nilsson, Pirati z ledenega morja, kjer glavna junakinja Siri potuje po Ledenem morju – po Švedskem morju, ki je značilno po številnih večjih in manjših poseljenih in neposeljenih otočkih.
Vel je močan veter in morje ni bilo prav nič prijazno – vožnja v prvi vrsti na velikem trajektu, ki je mimogrede brezplačen, nam je odpirala pogled na divji ples valov in toneče sonce. Ko smo se kasneje sprehodili po otočku, mimo rdečih hišic, skladišč ribičev, sem prvič videla pasti za rakovice, ki so bile omenjene tudi v knjigi - in šele zdaj zares razumem, kakšne so. In zagotovo švedski otroci berejo knjige Fride Nilsson drugače kot naši otroci v prevodu.
Mislim, da sem med sprehodom po grajskem parku Slottsskugen videla celo tiste male bele snežne jagode – snöbär, ki jih Siri nabira s sestrico, preden jo ugrabijo pirati. V grmovju je plezala deklica in si nekaj tlačila v usta – šele čez čas me je prešinilo, da bi jih lahko v bistvu pokusila, vendar si nisem upala – neumnica! Skok med švedske literarne like se mi je v Göteborgu zgodil še enkrat, med sprehodom po četrti Haga – nekoliko bolj tradicionalno urejen del mesta, s slikovitimi lesenimi hišicami in trgovinicami. Zadnjič je najmlajši sin spet gledal Piko Nogavičko – tisti del, ko vstopi v prodajalno s sladkarijami in z zlatimi cekini pokupi vso zalogo. No, prav takšno sem našla tukaj, kjer se na policah svetlikajo slaščice v mavričnih barvah, od roza lizik do črne lakrice. Žal pa nisem imela zlatih cekinov, da bi si lahko privoščila toliko kot Pika.
Ja, knjige povezujejo kulture. Absolut!
/ ČETRTEK, 1. OKTOBER
Pišem posvetili. Navdušena sem, da moja nova slikanica Pentlja potuje med ljudi - in še bolj, da je všeč otrokom. V šoli je najmlajši sin na vprašanje učiteljice, ali je vedel, da pišem novo slikanico, odgovoril z "ne". Učiteljica je to argumentirala tako, da najbrž ustvarjam, kadar so otroci v šoli. Drži, skušam ustvarjati takrat, četudi me kakšna dobra ideja prešine sredi povsem drugega opravila – med pospravljanjem, zlaganjem drvi, branjem pravljice za lahko noč. In za vse, ki še vedno mislijo, da je prevajalstvo in pisanje kul poklic in da zaslužimo bajne vsote in kako lepo nam je, da lahko delamo od doma … že res, da imamo krasno poslanstvo, ki pa ni tako preprosto niti dobičkonosno in da se za tisto eno knjigo, ki se večini zdi spet predraga, skriva presneto veliko vloženega truda, raziskovanja, samoiniciative, odrekanja in neskončne ljubezni do literature, ki jo želimo posredovati bralcem, v mojem primeru predvsem mladim.
