Angola je bila že nekaj časa na mojem spisku afriških držav, ki jih je treba obiskati. Potovanje po njej je relativno drago, saj so Angolci med tistimi Afričani, ki mislijo, da turisti, ki prihajajo v njihovo državo, sedijo na denarju. Glede na to, kakšnih storitev smo bili deležni na potovanju, pa je ta strošek kar upravičen. Organizator našega potovanja je potomec evropskih naseljencev iz Namibije, spremljevalno ekipo so sestavljali domačini, med katerimi je bil mehanik, ki smo ga na poti po puščavi prav tako potrebovali.
Angola ima približno 40 milijonov prebivalcev, površina države je okoli 1,25 milijona km²
Angola sodi med afriške države, o katerih načeloma vemo zelo malo. Od 14. do 16. stoletja sta na tem ozemlju nastali dve državi: Kongo in Ndogo, leta 1491 so Portugalci postavili prvo trgovsko postojanko. V 17. stoletju postane Angola glavni vir za sužnje, ki so jih vozili na plantaže v Braziliji. Portugalci so ostali v državi tudi po koncu druge svetovne vojne, ko se začne krepiti odporniško gibanje, vendar je bilo neenotno in pod vplivom drugih držav. Tako je Sovjetska zveza podpirala Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole (MPLA) pod vodstvom Agostinha Neta, na severu je nastala Narodna fronta za osvoboditev Angole (FNLA), ki jo je vodil Robert Holden, podpirali pa ZDA in Zaire (danes Demokratična republika Kongo), na jugu pa je delovala Narodna zveza za popolno neodvisnost Angole (UNITA) pod vodstvom Jonasa Savimbija in s podporo Južnoafriške republike. Po državnem udaru na Portugalskem leta 1974 je Angola dobro leto dni kasneje postala neodvisna republika. Zavladala je državljanska vojna, v kateri je s pomočjo ZDA in še zlasti kubanske vojske zmagala MPLA, Agostinho Neto pa postane predsednik ljudske republike. Kmalu zatem izbruhne državljanska vojna med prej omenjenimi gibanji, ki je z vmesnimi presledki trajala vse do uboja Jonasa Savimbija, vodje Unita, leta 2002, ko je bila dosežena prekinitev spopadov. Unita se je odpovedala vojaškemu krilu in prevzela vlogo glavne opozicijske stranke.
Pred osamosvojitvijo leta 1975 je bila Angola žitnica južne Afrike in pomembna izvoznica banan, kave in sisala, vendar so tri desetletja državljanske vojne uničila rodovitno podeželje, ga pustila posejano z minami in milijone ljudi prisilila v selitev v mesta. Država je zdaj odvisna od dragega uvoza hrane, predvsem iz Južne Afrike in Portugalske.
Pol države prekriva gozd
Angola ima danes približno 40 milijonov prebivalcev, poprečna starost je približno 17 let, kar pomeni, da se bo v prihodnosti prebivalstvo zelo povečalo. Površina države je okoli 1,25 milijona km², k njej spada tudi enklava Cabinda, ki ima ogromno nafte. Angola je prava zakladnica naravnih čudes, od puščavskih pokrajin na jugu do vlažnih gozdov na severu, vmes pa živijo različna ljudstva. Težko predstavljivo je, da gozd pokriva od 45 do 50 odstotkov površine države. Najboljši čas za obisk Angole je od maja do oktobra, ko je sušno obdobje. Takrat so temperature nekoliko nižje, ceste so prevozne.
Prvo presenečenje nas čaka že na povsem novem in modernem letališču, ki bi ga težko našli v naši širši okolici. Zgradili so ga izven glavnega mesta Luande, saj je bilo obstoječe že premajhno in lokacija sredi mesta neustrezna. Veliko trgovskega prostora na njem je še praznega, letališče pa se imenuje po prvem predsedniku Agostinhu Netu.
Naše ekspedicijsko potovanje začnemo v mestu Mocamedes ali Namibe, kot se tudi imenuje. Ustanovili so ga Portugalci leta 1840, čeprav so bili prvi raziskovalci na tem območju že 1785. V njem je veliko kolonialnih stavb, nasploh ne deluje kot afriško mesto. K temu pripomore tudi dokaj zmerna klima, ki je posledica hladnega benguelskega morskega toka, ki prihaja z juga in se tukaj obrne proti sredini Atlantika. Naša prva pot je namenjena spoznavanju Narodnega parka Iona, ki obsega okoli 15 tisoč km² površine v severnem delu puščave Namib, na jugu pa ga od Namibije loči reka Cunene.
Narodni park Iona
Po kratki vožnji po lepi asfaltni cesti s terenskimi vozili zavijemo na makadamsko pot in si najprej ogledamo nenavadne skalne formacije iz peščenjaka Colonas de Curoca, ki jih je v preteklosti z vetrom in preperevanjem ustvarila presihajoča reka Curoca. Narodni park Iona je najstarejši tovrstni park v Angoli in so ga leta 1937 Portugalci razglasili za naravni rezervat, 1964. pa preimenovali v narodni park. Žal sta vojna za neodvisnost in državljanska vojna uničili skoraj vse živalske vrste, tako da smo v parku opazili samo gazele. Nosoroge in slone so iztrebili, a si prizadevajo za ponovno naselitev teh živalskih vrst.
Naslednjih pet dni smo preživeli po brezpotjih narodnega parka, spali v šotorih s posteljami, ki so nam jih pripravili v spremljevalni ekipi, ki je poskrbela tudi za hrano, hladno pijačo, steklene kozarce in porcelanaste krožnike. Prav tako je namestila premično straniščno školjko in manjši tuš. Prvo noč v šotorih je bilo spanje brez posebnosti, le ptica iz družine kozodojev nam je na bližnjem drevesu prepevala, kot bi bila računalniško sprogramirana, jutranji mir pa je zmotil motorist, ki se je iz puščave pripeljal po kozji stezi, ki je vodila naravnost med našimi šotori. Tako kot se je pojavil, je tudi izginil v puščavi.
Cvetoča puščava
Sledila je vožnja po cvetočih površinah in sipinah puščave. Dež, ki je padel nekaj dni pred našim prihodom, je namreč omogočil številnim travnim in drugim semenom, da so dobila dovolj vlage za svoj življenjski cikel, zato je puščava dobesedno zacvetela. Prevladovali so rumeni cvetovi puščavskih marjetic, ki ustvarjajo rumene preproge in lahko za kratek čas popolnoma prekrijejo puščavo, do pol metra visoka trava je na daljavo ustvarjala zeleno sivo prevleko. Organizator potovanja na tej poti ni še nikoli srečal nomadov, letos pa so bili na teh pašnikih. Naletimo tudi na okamnele sipine, ki so nastale v preteklih geoloških obdobjih. Sredi travnate površine opazimo majhne okrogle površine brez trave; pojedli so jo termiti
Naše naslednje bivališče je bilo ob obmejni reki Cunene. Imela je zelo visok vodostaj, njena moč je morala biti velika tudi v preteklosti, o čemer so pričale ogromne skale, ki jih visoka voda potiska proti Atlantskemu oceanu. V ocean nanosi tudi ogromno peska, ki ga odlaga v sipinah ob obali, veter, ki konstantno piha v notranjost, pa ta pesek dvigne in ga nalaga nazaj na sipine. Ta cikel poteka milijone let. Na eni izmed sipin postavijo šotore dovolj visoko, da nas reka ponoči ne more presenetiti. Pogled iz šotorov je naravnost na sipine v Namibiji, ki jim sončni zahod da še večjo čarobnost. Močno šumenje vode nam je omogočilo relativno miren spanec, medtem ko sončnega vzhoda nismo videli. Benguelski hladni tok namreč v notranjost prinese nekaj vlage in s tem jutranjo oblačnost, ki pa jo sonce hitro posuši. Jutra so tudi zelo sveža. Medtem ko naši spremljevalci pospravljajo tabor, se mi sprehodimo ob čudovitih pejsažih in pogledih na reko. Zapustimo prostor ob reki in se peš napotimo proti vrhu sipin, saj nam s terenskimi vozili to ne bi uspelo. Kar nekaj časa je trajalo, da so šoferji prazne terence spravili na trdno podlago na vrhu. Kratek postanek za kosilo opravimo v senci edinega drevesa, na katero smo naleteli na naši poti. Videli smo veliko gazel, ki so bile tukaj na paši.
Velbičevke
Prav tako smo videli veliko endemičnih rastlin - velvičije ali velbičevke, ki smo jih nekaj uzrli že pred tem, toda tukaj jih je bilo zelo veliko. Ker je bila trava zelo redka in nizka, so bile videti kot zelene hobotnice, ki se plazijo po peščeni podlagi. Če smo pred leti na potovanju po Namibiji komaj našli kakšen primerek, jih je bilo tukaj na tisoče, in to različnih velikosti. Velbičevke imajo dva lista, ki se na koncih cepita v več manjših, vodo pa dobivajo iz vlage, ki jo prinesejo hladnejši vetrovi z morja, in po koreninah iz tal. Imajo do pet metrov globoke korenine, po nekaterih podatkih tudi do 30 metrov, listi so lahko dolgi do pet metrov, toda mi smo videli primerke, ki so redko presegli dva metra dolžine.
Velbičevka je dobila ime po botaniku in zdravniku Frideriku Velbiču, ki je bil rojen pri Gospe Sveti na Koroškem, rastlino pa je odkril leta 1859 v današnji Angoli. Velbičevke lahko dosežejo starost do 2000 let.
V kraju Espinera, kjer imajo bazo lokalni rangerji, zavijemo v smeri vasi Iona, po kateri se park imenuje. Prečkamo hudourniški potok, kar pred nekaj dnevi še ne bi bilo možno, in se znajdemo sredi gora in terena z intenzivno zeleno travo. Neverjetno. Vas Iona zapustimo brez postanka, saj pravzaprav ni kaj videti. Preproste hišice iz lesa, zidana šola in gruča domačinov z motorji pri edinem baru daleč naokoli. Makadamska cesta je bila v naselju omejena z robniki iz kamenja, ki so bili na vrhu pobarvani z belo, tako da je iz daljave ta kratki odsek ceste bil videti kot letališka steza. Po kozjih stezicah, ki so jih terenci komaj zmogli, smo prečkali številne suhe struge, pri čemer smo ob prečkanju zmeraj s podvozjem podrsali po pravkar prevoženi brežini. Ob poti spremljamo tipično afriško vegetacijo, najbolj nas navdušijo zeleni grmički, ki jih imenujejo slonja noga ali nolina, pogosto tudi ponijeva palma. Sicer pa prevladuje vegetacija, ki se je prilagodila podnebnim razmeram, predvsem številne sukulente in različno bodljikavo grmičevje.
Polnomadsko pastirsko ljudstvo
Ustavimo se v vasi Ovakuvale, ki je razpršena po travnati pokrajini. Tukaj smo prvič srečali Ovahimbe. V tradicionalnem jeziku "ova" pomeni ljudstvo, zato imajo pogosto vsa ljudstva "ova" za predpono. V nadaljevanju jih bomo navajali brez nje. Himbe so polnomadsko pastirsko ljudstvo, sorodni so skupinam v severni Namibiji. Niso stalno naseljeni, saj se zaradi paše in vode njihove skupnosti nenehno selijo. Naš postanek pri preprostem bivališču iz lesa in ometanem z blatom ali še to ne hitro privabi domačine, ki se kakor črne silhuete pojavljajo v visoki travi. Ženske so imele urejene pričeske, takšne so vedno, ne samo ob našem obisku. Za izdelavo frizur na zatilju uporabljajo naravne lase, spletene v kite, rastlinska vlakna, volno ali niti, oker ali glino ter maslo in olja za oblikovanje in zaščito las. Lasje dobijo značilno rdečkasto barvo, takšna mešanica hkrati služi za zaščito pred soncem in suhim podnebjem.
Med ljudstvi so pri oblikovanju frizure in pri dodatkih manjše razlike. Nekatera imajo te dodatke na čelu, nekatera so brez njih, moški pa se namažejo večinoma ob ritualnih dogodkih. Tako oblikovana frizura ima tudi simbolni pomen, saj izraža starost, družbeni položaj ali pripravljenost na poroko. Zaradi selitev otroci ne hodijo v šolo. Tukaj se ljudje ne umivajo. Med petdnevnim potovanjem po puščavi smo jih v glavnem tudi mi posnemali.
Naš naslednji tabor je bil v bližini vasi Oncocua, kjer smo ostali dva dni, tako da smo lahko obiskali več ljudstev. V bližnji vasi nam pripadniki ljudstva Makaone predstavijo svoje plese, ki jih večinoma izvajajo ženske s kratkimi plesnimi koraki, ritem pa jim dajejo s ploskanjem z rokami. Tukaj imajo ženske frizure spredaj utrjene z blatom in raznimi mazili, okoli vratu barvne ogrlice, do pasu pa so gole, okoli pasu pa si odenejo pisane kose blaga.
Tudi naslednji dan smo namenili obisku ljudstev. Najprej se peš podamo v bližnjo vas do ljudstva Ngambwe, kjer nam v tradicionalnih oblačilih prav tako predstavijo nekaj plesov, nato pa nas spremljajo nazaj v naš bazni tabor. Bila je nedelja in so bili ves čas nekje v naši bližini. Proti večeru obiščemo še majhno skupino ljudstva Twa, ki smo jo komaj našli sredi visoke trave in dreves. Ta obisk je bil najbolj prisrčen, domačinke so se zelo potrudile pri prikazu plesov. Povedali so, da jih druga ljudstva silijo na rob rodovitnih površin, omejujejo jim vodo in pašo. Zato so bili presrečni, ko smo jim pustili tri vreče zrnja za prehrano in nekaj pitne vode, pisani kosi blaga, ki smo jih podarili, pa so takoj našli nove srečne lastnice. Človeka kar stisne pri srcu, ko vidi, kako malo je potrebno, da so ti ljudje za trenutek pozabili na kruto življenje.
Zadnja noč v puščavi se je začela nekoliko drugače. V daljavi se slišita petje in zabava domačinov. Pomislim, da bi tudi mi lahko spremljali njihovo spontano nočno zabavo. Toda čez čas se ti glasovi približujejo našemu kampu in nočno tišino prekineta hrup in petje domačinov okoli naših šotorov. Čez čas so odšli v bližnjo vas. Komentar naših spremljevalcev naslednje jutro je bil, da smo jim dali preveč sladkarij, zato so imeli več adrenalina, ki so ga morali sprostiti. V resnici pa je bila to zahvala nam, da smo jih obiskali. Nikoli se ne ve, kdaj bodo sem prišli novi beli popotniki.
Počasi zapuščamo narodni park Iona ter se podamo proti mestu Lubangu. Najprej makadamska pot, nato končno prispemo na asfaltno podlago. Najprej je cesta v zelo dobrem stanju, nobenih vozil, kakšen baobab ob cesti, nato opazimo kamnolome granita in pojavijo se prvi težki tovornjaki, ki proti Lubangu prevažajo velike granitne kose. Cesta postaja slabša, saj so jo težki tovornjaki zelo poškodovali.
Ob večerni nevihti se iz Lubanga odpravimo do kanjona Tundavalo, ki je pomembna geološka znamenitost, saj se teren z višine 2200 metrov spusti strmo navzdol na 1200 metrov. Dvojna mavrica na nebu in čaroben sončni zahod nas kljub močnemu vetru in nizkim temperaturam navdušita. To razgledno točko so uredili že Portugalci, ki so do vrha speljali še danes zelo kvalitetno cesto iz granitnih kock.
Surovo nafto vozijo v ZDA
Naslednjega dne obiščemo etnično skupino Mwila. Tukaj imajo ženske ogromno ogrlic, zapestnic ter okraske iz kroglic in školjk, so tudi nekoliko višje, ob spremljavi bobnov pa so nam prav tako prikazali nekaj svoje plesne tradicije. V Lubangu je bila ulicah velika gneča. Vrste ljudi so bile pred bankami in bančnimi avtomati, največja gneča pa je bila pred bencinskimi črpalkami, kjer so lastniki motorjev in osebnih avtomobilov tudi po več ur čakali na gorivo. Pravzaprav je slednje paradoks, saj ima Angola velike zaloge nafte, vendar so po zadnjih podatkih proizvodnjo ustavili še v zadnji rafineriji, tako da surovo nafto vozijo v ZDA, nazaj pa predelane surovine.
Nad Lubangom stoji ogromen križ Cristo Rei, ki spominja na tistega v Riu de Janeiru. S platoja, ki je približno 350 metrov nad mestom, je lep pogled nanj in širšo okolico. Kip je bil postavljen leta 1957 in je visok 30 metrov. V smeri proti pomorskemu mestu Namibe, kjer smo začeli potovanje v puščavo, prevažajo prej omenjene ogromne granitne bloke v pristanišče, od tam pa večinoma na Kitajsko. Pri tem morajo prečkati pogorje Serra da Leba in se preko istoimenskega prelaza, visokega 1850 metrov, po strmih in vijugastih serpentinah spustiti dobesedno na morsko gladino. Ta prelaz smo si ogledali z razgledne ploščadi in spremljali zelo počasno vožnjo tovornjakov. Če vozilu odpovedo zavore, je katastrofa neizogibna. Seveda bi te granitne bloke lahko vozili tudi z vlaki, saj sta mesti povezani z železnico, vendar je očitno tukaj v ospredju zaslužek lastnikov tovornjakov.
Luanda
Glavno mesto Angole Luanda ima okoli devet milijonov prebivalcev. Nastalo je okoli globokega naravnega pristanišča. Ime je dobilo po davku loanda, ki so ga morali domačini plačevati Portugalcem. Mestno središče je modernega videza, vmes je nekaj kolonialnih stavb, robne predele pa zavzemajo barakarska naselja. Luanda je bila v 17. stoletju središče portugalske trgovine s sužnji, ki so jih vozili v Brazilijo. Nad mestom je trdnjava São Migel, ki je danes muzej. Številni zunanji eksponati, predvsem topovi in ostalo orožje, pričajo, da je bilo trdnjavo težko zavzeti. Na dvorišču so še kipi pomembnih Portugalcev, vozilo, s katerim se je vozil Agostinho Neto, in vozilo, s katerim so prepeljali njegove posmrtne ostanke. V muzeju so na keramičnih ploščicah azulejos prikazani motivi portugalskega osvajanja.
Izstopa prizor srečanja angolske kraljice Nzinga in portugalskega kralja Alfonza. Ta je ob srečanju hotel ponižati kraljico, ki je sicer zahtevala, da jo naslavljajo kot kralja, in se tako tudi oblačila. Hotel jo je posaditi na tla, sam pa je sedel na visokem stolu, toda ona je ukazala služabnici, da se je sklonila, kraljica se je usedla na njen hrbet in bila tako v enakovrednem položaju s kraljem.
Kraljica Nzinga ali Ana de Sousa Nzinga je živela okoli leta 1583 do 1663 in je vladala ljudstvoma Ndongo in Matamba. Bila je znana po tem, da se je upirala portugalski kolonizaciji in trgovini s sužnji. Iz političnih razlogov je sprejela krščanstvo, proti Portugalcem pa je vodila odporniško gibanje v obliki gverilske taktike. Pogosto se omenja kot ena najpomembnejših afriških vladaric v zgodovini.
Na ploščicah je med drugim prikazano postavljanje kamnitega stebra, ki so ga imenovali padrao in so ga Portugalci postavili povsod na novoosvojenem ozemlju. Upodobljena je tudi redka črna antilopa palanca negra gigante, simbol Angole. S trdnjavske ploščadi je lep pogled na predsedniške prostore in bližnje barakarsko naselje, ki naj bi ga porušili in tam zgradili turistični kompleks.
V mestu je tudi zanimiva železna palača iz leta 1881, ki je povezana s francoskim konstruktorjem Eifflom. Ni sicer podatka, ali je sam sodeloval pri gradnji, zagotovo pa je kdo od njegovih učencev. Namenjena je bila na Madagaskar, vendar je pristala v Luandi. Zanimiv je še mavzolej prvega predsednika Agostinha Neta. Nasledil ga je José Eduardo dos Santos, ki je vladal od septembra 1979 do septembra 2017, torej kar 38 let. V njegovem mandatu je bila končana državljanska vojna, Angola je zaradi izvoza nafte in diamantov postala ena najhitreje rastočih afriških ekonomij, vendar je zaradi korupcije in klientelizma velik del prebivalstva ostal reven. Dos Santosova prva hčerka velja za najbogatejšo Afričanko, tudi drugi družinski člani in ožje sorodstvo so si v obdobju njegovega vladanja nakopičili veliko bogastvo.
Slapovi Kalandula
Iz Luande smo proti vzhodu krenili do znamenitih slapov Kalandula. Na začetku se peljemo po zelo lepi cesti, urejeni zaradi obiska papeža Leona XIV., ki je ravno pred našim prihodom zapustil Angolo, nato pa sledijo gradbišča in v nadaljevanju zelo slaba cesta, zadnjih deset kilometrov obupna, šopi visoke trave označujejo luknje na cestišču. Še pred večerom nam uspe priti do pousade, od koder je iz sobe direkten pogled na slapove. Mogočni slapovi širine 400 metrov in višine 105 metrov so eni največjih na svetu. Tu in tam se pršenje nekoliko umakne, da se slapovi pokažejo v vsej svoji veličini, vode je bilo izjemno veliko. Z majhnim čolnom nas prepeljejo na drugo stran reke Lucale, da se slapovom lahko še bolj približamo. Pot ni primerna za vsakogar, zato se je tega dela ekspedicije udeležila le peščica iz naše skupine. Tudi naslednje jutro je bila pršna zavesa tako močna, da so se slapovi samo delno videli.
Proti Luandi se deloma vračamo po drugi poti, da smo si ogledali še zanimive skalne formacije Pedras Negras. Najboljši pogled je bil iz daljave, saj je območje izjemno široko, kasneje smo ga opazovali samo v segmentih, ogled celote bi zagotovo zahteval dodaten dan. Stare so milijone let in izstopajo po svoji velikosti v primerjavi s savansko pokrajino. To območje je bilo tudi zatočišče gverilskega bojevanja že omenjene kraljice Nzinga, ki naj bi bila na eni od skal pustila odtise svojih stopal.
Rt Ledo
Naš končni cilj je bil rt Ledo ob Atlantski obali, ki smo ga dosegli po dvanajstih urah vožnje. Bil je zadnji delovni dan, saj tudi v Angoli praznujejo 1. maj. Gneča na cesti, še zlasti v Luandi in njeni okolici, poleg tega avtocestna križišča niso zgrajena po naših merilih, ampak je vsakih nekaj sto metrov zavijalni pas na nasprotno stran. Tako se lahko vozniki sproti seznanijo z gnečo na nasproti strani, ki se ji kasneje pridružijo. Rt Ledo sestavljajo dolga peščena obala, nekaj manjših in relativno dobrih resortov, vendar zelo prazna plaža, lastniki čakajo na morebitne obiskovalce, predvsem iz Luande, za prihod turistov od drugod pa bo treba še marsikaj storiti. Na povratku proti Luandi si ogledamo kovinski most na reki Kwanzo, ki se tukaj izliva v morje, in geopark Mirandouro da Lua. Nadrealistična pokrajina je posledica milijonov let erozije, ki jo povzročata veter in dež, ki sta sedimentne kamnine oblikovala v dramatične in impozantne oblike. Ta kraj velja za najbolj obiskano turistično atrakcijo v Angoli.
Angola je vsekakor vredna ogleda, a ga je treba opraviti v sušnem obdobju. Država ima številne naravne danosti, ali jih bo izkoristila, pa je drugo vprašanje.
