Izraz pagoda je najpogosteje uporaben v zvezi z azijsko arhitekturo. To je stopničast večnadstropni stolp z značilnimi vodoravnimi nadstreški. V slovenskem jeziku je pagoda stavba v budističnem okolju, namenjena za verske obrede. V svetu botanike pa se je ta izraz uveljavil pri poimenovanju izredno medovite drevesne vrste, japonske pagode (Styphnolobium japonicum) oziroma japonske sofore. Je priljubljeno okrasno drevo, ki ga lahko najdete tudi v naših drevesnicah in vrtnih centrih.
Zaradi priljubljenosti v hortikulturi je bilo vzgojenih več sort oziroma kultivarjev. Med njimi so pendula (nižje drevo z dežnikasto krošnjo in povešenimi vejami), fastigiata (pokončno drevo s stebrasto krošnjo), regent (srednje veliko drevo s široko obalno krošnjo), golden sun (visoko pokončno drevo s kupolasto ali okroglo krošnjo), piramidalis (srednje veliko drevo s piramidalno krošnjo), flaviramea (nižje drevo z značilno rumeno barvo mladih vej), violaceum (z nežnim rožnato-vijoličnim odtenkom cvetov), pubescens (z listjem, posutim z dlačicami), millstone (drevo z zaokroženo krošnjo).
Biološke lastnosti
Japonska pagoda (Styphnolobium japonicum) je listopadno drevo iz družine metuljnic (Fabaceae), ki sodi v red stročnic (Fabales). V angleško govorečih deželah je znana pod imenoma japanese pagoda tree ali honey tree. V nemško govorečih deželah jo imenujejo Japanischer Pagodenbaum ali Japanischer Perlschnurbaum. Zraste do 25 metrov visoko in tvori široko in zaobljeno krošnjo. Ima praproti podobno razporejene jajčasto podolgovate zelene liste. Skorja te drevesne vrste je sivo-rjave barve in z leti globoko razpoka.
Ena od značilnosti metuljnic je njihova sposobnost, da živijo v sožitju z bakterijami, ki vežejo dušik iz zraka s pomočjo posebnega encima, ki se imenuje mikrogeneza. Na ta način lahko uspevajo tudi na revnejših tleh brez pomembnejših hranil. Značilnost metuljnic in s tem tudi japonske pagode so cvetovi, sestavljeni iz venčnih listov metuljaste oblike, ki so v grozdastih socvetjih. Odpadli cvetovi tvorijo pod krošnjo drevesa tipično rumenkasto preprogo. Iz oprašenih plodov se razvijejo plodovi, stroki s semeni. V družini metuljnic je več kot 17 tisoč vrst, vse od začimbnic (na primer tamarinda, fižol tonka, sladki koren) do mogočnih dreves, kot je japonska pagoda. Ta drevesna vrsta – kljub svojemu zavajajočemu imenu – ne izvira iz Japonske. Njena izvorna domovina je Kitajska, od koder se je razširila tudi v Korejo in Vietnam. Danes lahko njene kultivarje najdemo po vsem svetu.
Urbano okrasno drevo
Kraljevi botanični vrtovi Kew, bolj znani kot Kew Gardens, se razprostirajo v jugozahodnem delu Londona. Leta 1759 jih je ustanovila angleška princesa Avgusta (1737-1813) in veljajo za eno najpomembnejših rastlinskih zbirk na svetu. Od leta 2003 so uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine. V njihovi zbirki z več kot 50 tisoč vrstami rastlin najdemo tudi japonsko pagodo. Na Otok naj bi jo bil prinesel botanik James Gordon (1708-1780), ki je tesno sodeloval s Carlom Linnejem (1707-1778), utemeljiteljem taksonomije oziroma poimenovanja rastlin z latinskimi imeni. V Kew Gardens so bila prva drevesa japonske pagode posajena leta 1760 in so danes znana kot Kew's Old Lions. Širšo razširjenost je ta drevesna vrsta doživela v 20. stoletju. K temu so vsekakor pripomogli njeni hortikulturni atributi (cvetje, listje) in izredna odpornost drevesa na urbane onesnaževalce. Japonska pagoda se je uveljavila kot urbano okrasno drevo.
Simbolika in uporaba
Japonska pagoda v azijski kulturi velja za "drevo učenjakov", zato jo pogosto sadijo v okolici šol. Kot "drevo sreče" pa jo najdemo na številnih dvoriščih. Od obdobja cesarice Džingu (okoli leta 200) velja tudi za simbol zaščite mater in otrok. To drevesno vrsto so pogosto sadili ob budističnih templjih, od koder izhaja tudi njeno poimenovanje v zahodnem svetu. V mnogih primerih je drevo nadomestilo nagrobnike budističnih menihov. V kitajskem vraževerju je ponekod obveljalo prepričanje, da v njihovih krošnjah prebivajo duhovi in demoni.
Cvetni popki japonske pagode so zaradi homeostatskih in adstrigentnih lastnosti našli svoje mesto v azijski tradicionalni medicini. Adstrigentne snovi ožijo tkiva in s tem ustavljajo manjše krvavitve, homeostatske snovi pa pomagajo ohranjati stalno telesno temperaturo, uravnavajo kislost krvi in minerale v krvi, nadzorujejo količino vode v telesu in njeno izločanje, regulirajo krvni tlak in raven glukoze.
Medovito drevo
Japonska pagoda spada v kategorijo zelo medovitih drevesnih vrst. Zacveti zelo pozno, komaj v tridesetem letu starosti. Od sredine poletja do začetka jeseni na drevesu cvetijo dišeči grozdasti cvetovi, ki so kremasto bele barve. Dišeča socvetja privabljajo različne opraševalce. Medonosne čebele nabirajo izdatno prisotni nektar in ga pretvorijo v med. Cvetni nektar (medičino) posesajo z rilčkom in ga shranijo v medni želodček ali medno golšo. V njem čebela nektarju doda svoje encime, ki začenjajo spreminjati sladkorje. Poln medni želodček tehta od 40 do 70 miligramov, kar je okoli 90 odstotkov celotne teže medovite čebele. Da napolni želodček, mora pašna čebela na dan obiskati tisoč cvetov. Ko se pašne čebele vrnejo v panj, izločijo nektar in ga predajo mlajšim panjskim čebelam. Te ga obogatijo s svojimi encimi in ga kapljično razporedijo po panju tako, da z utripanjem kril iz nastajajočega medu odstranjujejo vodo. Sledi zorenje medu. Ko je med dovolj zrel, ga čebele v satju prekrijejo s tankimi voščenimi pokrovčki. Med je s tem pripravljen za točenje.
Med japonske pagode je blago sladkega okusa, brez grenkih in ostrih not, ki so prisotne pri gozdnem in kostanjevem medu. Je svetlo rumene barve in prijetne arome, ki spominja na vonj sadnega drevja. Relativno hitro kristalizira.
- Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
