Duglazija (Pseudotsuga menziesii) je v Sloveniji znana tudi kot ameriška smreka, navadna ameriška duglazija, zelena duglazija. Poimenovana je bila po škotskem botaniku Davidu Douglasu (1799-1834), ki jo je odkril, in škotskem kirurgu in botaniku Archibaldu Menziesu (1754-1842), ki jo je prvi opisal. Douglas je s svojih popotovanj v Evropo prinesel okoli 240 neraziskanih rastlinskih vrst. Zaradi botanične vrednosti so nekatere tudi poimenovane po njem, na primer douglasova travniška pena (Limnanthes douglasii), douglasov grahovec (Astragalus douglasii), douglasov kovačnik (Lonicera douglasii), douglasov razhudnik (Solanum douglasii), duglazija (Pseudotsuga menziesii) idr. V angleško govorečih deželah je poznana pod imeni Douglas fir, Douglas spruce, Oregon pine, Columbian pine.
Drevo izvira iz zahodnega gorskega dela ZDA (Oregon in Kalifornija), razprostira se vse do Kanade in Mehike. V ZDA duglazije glede na njihovo geografsko prisotnost delimo na obalne (Coast Douglas) in gorske (Rocky Mountain Douglas). V Evropi se je sprva uveljavila kot okrasno drevo, kasneje pa se je izkazala za gospodarsko všečno drevesno vrsto.
V slovenske gozdove so jo naselili konec 19. stoletja zaradi gospodarskih razlogov, za proizvodnjo lesa. Duglazijo so iz tega razloga v svoje gozdove naselile tudi takratne plemiške rodbine: Attemsi (Slovenska Bistrica), Auerspergi (dežela Kranjska) in Windischgraetzi (Štajerska in Koroška). Sestoj duglazij najdemo tudi v celjskem mestnem gozdu na Pečovniku, nekoč v lasti celjskih grofov. Tam raste najvišje drevo v Sloveniji, tako imenovana Pečovnikova duglazija (po domače gaberka). Stara je več kot 140 let, visoka okoli 67 metrov, s premerom debla 1,5 metra. Danes je duglazija v Sloveniji prepoznavna predvsem kot parkovno drevo. V mariborskem Mestnem parku najdemo manjši sestoj duglazij, diagonalno od "rožnega grička", v smeri nekdanje Hutterjeve vile.
Duglazija (Pseudotsuga menziesii) je zimzeleni iglavec iz družine borovk (Pinaceae). Borovke so z 220 do 250 vrstami najštevilčnejša družina iglavcev. Velja za hitrorastoče drevo, ki ima ob optimalnih pogojih en meter letnega prirasta. V ZDA, kjer je samonikla, lahko zraste tudi več kot 100 metrov visoko. Njeno deblo je ravno in okroglo ter močno vejnato. Kljub temu da so veje občutljive na težo snega, hitro okreva po poškodbah. Zaradi tega jo uvrščamo med največje drevesne vrste na svetu. V Veliki Britaniji je to najvišje drevo. Pri nas dosega višino v razponu med 30 in 75 metri.
Skorja mladih dreves je sivo-zelene barve, s starostjo pa postane siva in razpoka. Izloča veliko smole. Najbolj ji ugajajo globoka odcedna tla, bogata s hranili, in sončne ali polsenčne lege. Globina in širina koreninskega sistema sta odvisni od sestave tal. V osnovi tvori srčast koreninski sistem z močnimi stranskimi koreninami. Drevo tvori stožčasto krošnjo, ki se kasneje razširi. Ploščate, mehke iglice imajo značilen vonj po sadju, citrusih. Na zgornji strani so temno zelene barve, na spodnji strani pa imajo dve belkasti progi. Na drevesu ostanejo pet do osem let. Na istem drevesu najdemo moške in ženske cvetove. Običajno cveti od aprila do maja. Ženska socvetja so rdečkaste do zelenkaste barve. Storžasti moški cvetovi so rumenkaste ali rdečkaste barve. Do deset centimetrov veliki rdeče-rjavi storži so pri vrhu rahlo špičasti. Med luskami storžev je okoli 50 semen, ki imajo značilne jezičke s tremi konicami. Semena so priljubljena hrana ptic, veveric in miši. Viseči storži duglazije dozorijo avgusta ali septembra in so krajši od smrekovih.
Ameriški in kanadski čebelarji z veseljem izkoriščajo prisotnost duglazije. Med duglazije, ki velja za redko vrsto medu, ima vse karakteristike smrekovega in gozdnega medu. Gre za med maninega izvora, ki ga medovite čebele pridelajo iz sladke tekočine (mane), ki jo najdejo na zadkih listnih uši in kaparjev ter na samih rastlinah. Je gost, melasast med, temne rdečo-rjave barve. Ima močan okus, ki mnoge spominja na karamelo, smrekove vršičke, smolo. Vsebuje veliko rudninskih snovi in terpenov. Ima antioksidantske in antibakterijske lastnosti. Čebelji pridelki (tudi ta med) so vse pogosteje uporabljeni tudi v medicini in farmaciji. Ta med se priporoča pri pljučnih obolenjih in slabokrvnosti.
Duglazijo uvrščamo v kategorijo "užitnih" dreves. Vonj njenih iglic mnoge spominja na citruse in rozine. Nekatera indijanska plemena so njeno smolo uporabljala kot žvečilni gumi. Posušeno notranjo skorjo (floem) so zmešali skupaj z drugimi vrstami moke in pekli kruh. Iz prevretega lubja so pridobivali barvilo. Prvi naseljenci so prevretek iz iglic duglazije uporabljali kot nadomestek kave. Les duglazije je elastičen, trd in podobne barve kot macesnov, od svetlo rjave do rdečkasto rumene barve. Zaradi svojih mehanskih lastnosti velja za kakovosten les in v gradbeništvu cenjen kot surovina za gradnjo mostov, hiš in vodnih gradenj. Odpornejši je na sušo kot smrekov in jelkin. Velja za ognjevzdržno drevesno vrsto, k čemer pripomorejo njena relativno debela skorja (tudi do 40 centimetrov), hitra rast in koncentracija iglic v zgornjem delu krošnje.
- Borut Ambrožič je predsednik Hortikulturnega društva Maribor, naravovarstvenik, zagovornik zelenega turizma in imetnik certifikata Naše najboljše.
