Oni dan sem šel čez dvorišče nekega mariborskega stanovanjskega bloka in zagledal grm, ki me je vrnil nekaj desetletij nazaj. Nimam pojma, kako se imenuje, to ni niti najmanj pomembno, pomembne so bile bele kroglice, ki so rasle na njem. Samodejno, povsem brez razmišljanja, sem jih nekaj nabral, jih vrgel na tla in začel po njih hoditi. Zvok, s katerim so pokale pod mojimi podplati, je eden izmed zvokov, ki se jih bomo nekdanje dvoriščne mule in mulci spominjali vse življenje in ob katerih se bomo vsakič znova razveselili, se spominjali.
"Strelivo" za pihalnike
Pravzaprav je bilo v svetu flore naših otroških dvorišč mogoče najti marsikaj zanimivega in uporabnega. Na nekem drugem grmu, ki je krasil večino betonskih korit – tudi za tega nimam blage veze, kako se imenuje –, so rasle rdeče kroglice in te so bile fantastično strelivo za naše pihalnike. Letele so neprimerno dlje kot tiste, ki smo si jih naredili iz prežvečenega papirja, dale so se spraviti v žep ter bile na splošno jako praktične in v skorajda neomejenih količinah.
Štetje l'ubic
Trpotec je bil, poleg zdravljenja dvoriščnih ran, zelo primeren tudi za igro, ki se ji je reklo kol'ko l'ubic 'maš. Pecelj trpotčevega lista smo utrgali in koliko nitk je pogledalo iz njega, toliko ljubic je mulec imel. Seveda so štele le tiste dolge nitke, kratke so bile vredne le za polovičko ali četrtinko, tako da smo smrkavci lahko imeli na primer dve in pol ali štiri in četrt ljubice. Trpotčevi listi pa so, če ste jih plosko položili na pol stisnjeno pest in po njih udarili z dlanjo druge roke, tudi izjemno pokali. Zadeva je sicer potrebovala kar nekaj vaje in spretnosti, a pravi pokalci so znali liste preluknjati tako glasno, da je po dvorišču odmevalo.
Pojoča travica
Glavna uporabnost regratovih lučk je bilo pihanje padalcev. Teh pa mulci nismo pihali v zrak in si ob tem kaj zaželeli, kot je sicer navada, ampak smo jih s sapo raje pošiljali l'ubicam – tistim, ki so nam jih namenile trpotčeve nitke – v obraz. Poleg te uporabnosti regrata (solata z jajci je seveda izvzeta iz konkurence in gre še danes spomladi v slast) je imela za mularijo ta rastlina še eno uporabno vrednost. Na stebla regratovih cvetov ali lučk se je dalo kar solidno (in glasno) piskati, je pa res, da je bilo tisto belo "mleko", ki so ga puščala, prekleto grenko, in smo se lahko njihovega okusa znebili le, če smo prežvečili kakšno kislico. Te so bile seveda še kako vredne svojega imena in še danes se mi v ustih nabere slina, ko kakšno zagledam – a se kljub temu večkrat ne morem upreti skušnjavi, da bi vanjo tudi ugriznil. Potem mi je malo žal oziroma so občutki sladko-kisle sorte. Sladki od spominov, ki me preplavijo, in kisli od soka kislice.
V svetu flore naših socialističnih dvorišč je bilo mogoče najti marsikaj zanimivega in uporabnega
Mnogo bolje kot na stebla regrata se je dalo piskati na široke travne bilke – če se ne motim, gre za tako imenovano mačjo travo, a tudi to ime ni važno. Seveda je bilo za igranje na pojočo travico potrebne nekaj vaje. Ni bila namreč takšna kot ona iz Toffsyja, ki je zaigrala že, če smo vanjo govorili resnico. Predvsem je bilo treba paziti, da nismo bilke, napete med palcema in kazalcema, raztrgali, nekateri pa so se na tej travi celo porezali.
Pikeci
Verjetno najbolj fantastična stvar, ki nam jo je ponujal rastlinski svet socialističnih dvorišč in bližnje okolice, pa so bili pikeci, kroglice z bodicami, ki so rasle na grmu z imenom repinec. Ti ježki so se noro dobro prijemali na volnene puloverje in po kakšni dvoriščni bitki smo jih bili mulci polni. S puloverjev so se dali odstraniti dokaj enostavno, mnogo bolj trdovratno pa so se znali zaplesti v lase. Zato so bili sila uporabni za nagajanje deklicam. Zagotovo s(m)o jim šli na živce, a nekje globoko v sebi so najbrž vedele, da so nam blazno všeč, ko je kakšen naših pikecev priletel v njihove dolge lase. Navsezadnje so bile naše trpotčeve l'ubice.
