Naslov se mi je porodil, še preden sem dodobra razmislila, kaj hočem napisati v prispevku. Pa sem se zavedla, da zveni skoraj kot trditev ali ukaz, da mora tako biti. Ali, če sem nekoliko prizanesljiva sama s seboj, kot skoraj vzgojni nasvet. Naj bo kakorkoli, začetek pouka odpira številna, tudi zapletena vprašanja o marsičem – o psihologiji učenja, starševskih in družbenih pričakovanjih, o stresu, ki ga šola povzroča, in tako naprej. Mene seveda vedno zanimajo odgovori na vprašanje, kako lahko z ustrezno prehrano pripomoremo k temu, da bomo polni delovnega elana in volje, dobro razpoloženi in ne nazadnje zvedavi, kar je prvi pogoj, da si učno snov zapomnimo. Hrana za dobro voljo ni nikakršen pogoj, da se ne bomo srečevali z vsakodnevnim stresom ni težavami, ki jih prinaša šola, marveč svojevrstna popotnica, da bomo z dobro voljo težave lažje reševali.
Šola je spet odprla vrata in šolarjem je nehote poskočilo srce. Enim, ker so se srečali s starimi prijatelji, drugim, zaznamovanim s prvim korakom čez šolski prag, pa zaradi košare vprašanj o tem, kaj jim prinašajo spremembe v življenju. Staršem, no, tem se je srce zganilo ob pogledu na zajetno vsoto na koncu računa za učbenike in šolske pripomočke ... V moji mladosti nismo imeli vsega tega, kar je danes v šolski torbi. Samo čitanka, računica in kakšen zvezek ali dva - in svinčnik, pozneje še pero in tinta. S seboj smo za malico nesli jabolko in kos kruha. Nekaj let pozneje smo že imeli šolsko malico s kosom kruha in marmelado ter skodelico čaja, kakava ali bele kave. Naša hrana je bila pred desetletji skromna, a naravna in vsebinsko bogata – bolj kot danes. Zjutraj je mama še pred odhodom v šolo za zajtrk skuhala belo ječmenovo kavo s sveže namolženim polnim mlekom in nam narezala vsakemu rezino črnega kruha.
Zajtrk je prvi pogoj za ''veselo šolo''
Zajtrk dvigne raven glukoze v krvi, obnovi zaloge hranil ter spodbudi metabolizem, ki se je ponoči upočasnil. Hkrati potrebujemo energijo. Če je z zajtrkom ne dobimo, telo preklopi na ''stanje preživetja'', varčuje z energijo in jo uporablja za vitalne funkcije, zato pa nam zmanjka energije za reševanje šolskih nalog, zbranost, spomin, učenje jezikov in matematike. Ali za delo pri odraslih.
Z zajtrkom moramo zagotoviti četrtino dnevnih potreb po hranilih in tretjino potreb po energiji. Čeprav so možgani majhni v primerjavi s telesom, pa porabijo 25 odstotkov vse energije. Za njihovo dobro delovanje mora biti raven glukoze v krvi in posledično v možganih bolj ali manj enakomerna. Če je raven glikoze nizka ali hitro upada, nam pešata miselna in telesna energija, postanemo raztreseni in vse manj sposobni misliti.
Se spomnite, da sem že na začetku zapisala, kako smo poleg kruha nesli v šolo tudi jabolko? To ima veliko bora, ki krepi možgansko aktivnost in pospeši prenos električnih dražljajev med možganskimi celicami, zato nam misli hitro poiščejo pot do rešitve, več si tudi zapomnimo in se spomnimo. Toda to ni vse, saj za dobro delovanje možganov potrebujemo prav vse minerale in vitamine. Nekaterih res nekoliko več kot drugih, vendar zaradi medsebojnega vpliva in prepleta med minerali ter med minerali in vitamini že pomanjkanje enega samega minerala ali vitamina sproži neravnovesje, kar botruje slabemu delovanju možganov in telesa.
Zajtrk seveda ni edini pomemben obrok dneva, saj je za veselo delovanje prek celega dneva treba porazdeliti vnos hranil čez ves dan. Zato imajo pomembno vlogo tudi kosilo, popoldanska malica in večerja.
Možgani so kompleksen organ, središče za gibanje, mišljenje, govor in čustva. Ljudska modrost preteklih stoletij je vedela, da sta na primer mleko in polenta za dobro voljo, mleko in med pa za trden spanec. Cenili so zelje kot ''zdravilo'' proti stresu, česen in rožmarin za boljši spomin, kvas in ribe za bistrost in ribje olje "za vse".
Za dobro voljo skrbita nevrotransmiterja ali prenašalca informacij - noradrenalin in serotonin. Oba tudi preprečujeta razpadanje endorfinov, ''hormonov sreče'', ki lajšajo bolečine in dajejo občutek veselja, radosti in – zaljubljenosti. Če ju primanjkuje, prenosa ni ali vsaj ne v zadostni meri. Brezvoljnost, nerazpoloženje in sitnoba so tu.
Noradrenalin zjutraj okrepi voljo, daje zagon za delo in ustvarjalnost. Za noradrenalin potrebujemo esencialno aminokislino fenilalanin, potem vitamine B3, B6 in C ter minerale magnezij, folno kislino in baker. Fenilalanin se v presnovi prek tirozina spremeni v noradrenalin. Že izdelan tirozin dobimo v koruzni moki in mleku, mlečnih izdelkih in rižu. Razlog več, da že za zajtrk uživamo koruzne in mlečne izdelke, saj brez pravilnega zajtrka ne more biti uspešnega učnega ali delovnega dne. Noradrenalin izboljšuje umsko čilost, bistri miselne procese in krepi motivacijo.
Tudi fenilalanin je v koruzi in mleku, v krompirju, ovsu, grahu, špinači in sezamovem semenu. Nevrotransmiter serotonin zagotavlja dobro spanje, preprečuje tesnobo in strah. Osnova zanj je aminokislina triptofan. Tega je veliko v jajcih, mleku, v puranjem mesu, pšeničnih kalčkih, soji in ovsu. Za nastanek serotonina potrebujemo še vitamine B6, C in folno kislino in tudi fruktozo, ki omogoča triptofanu lažji prehod skozi krvno-možgansko pregrado. Nastajanje serotonina spodbujajo čokolada, med, lešniki, dateljni, zelena listnata zelenjava, bogata s folno kislino, in kava.
Omenila sem polento in mleko. Vem, da danes ni junaka med šolsko mladino, ki bi za zajtrk jedel kaj takega. Mi smo. Danes nihče niti ne pomisli, da se moderna različica polente in mleka skriva v koruznih kosmičih, ki jih marsikdo z veseljem strese v mleko. V obeh primerih možgane enako blagodejno pobožamo. Vsem šolarjem želim vse najlepše in najboljše v šolskih klopeh!
Je kdo pomislil na štruklje?
Minulo nedeljo sem v Grušovlju v Savinjski dolini pokušala toliko štrukljev, da je bil že skoraj greh. Po službeni dolžnosti, seveda. Bila sem namreč v ocenjevalni komisiji za tekmovalne štruklje na Štrukljifestu 2026, ki že tradicionalno poteka v tem kraju v občini Rečica ob Savinji. Toliko dobrega na kupu, da se za prihodnost prireditve ni bati, kar je potrdilo tudi več kot pet tisoč udeležencev tega dogodka. Pokušali smo vse, od tradicionalnih štrukljev iz najrazličnejših mok, iz vlečenega in kvašenega testa, z orehovim, skutnim, rozinovim, pehtranovim in številnimi drugimi sladkimi in slanimi nadevi - do tudi nekoliko bolj inovativne in pogumne različice. Štrukljev ni bilo ne konca ne kraja!
Slovenski štruklji so naš kulturni simbol, saj sodijo med najbolj prepoznavne slovenske jedi. Cenili so jih že naši predniki pred stoletji. Štruklji imajo širšo srednjeevropsko in srednjeveško poreklo, a so jih naši ljudje prevzeli za svoje, zato so upravičeno tudi – naši. Poznajo jih v vseh pokrajinah, krajih in vaseh. Vedno so jih pripravljali za praznike, godove, sejme in likofe, pogosto tudi ob nedeljah. Različnih nadevov, okusov in načinov priprave je toliko, da jih je skoraj nemogoče prešteti, saj vsaka vas in vsaka gospodinja dodaja nekaj svojega. Nekoč so bili štruklji predvsem priloga k mesu, a tudi dopolnitev in okras juhe kot štruklji na župi - ali pa slaščica. Pogosto so jih ponudili slane, zabeljene z ocvirki, ali sladke s cimetom in vaniljo in potresene s prepraženimi drobtinami na domačem maslu, da so z njimi zaokrožili bogato praznično kosilo. Redkeje so bili štruklji samostojna jed. V današnjem času so štruklji postali tudi del vsakdanjega jedilnika, vendar so ohranili pečat posebno cenjene jedi, ki vedno razveseli in navduši.
Štruklji osrečujejo tistega, ki jih dela, in vse, ki jih uživajo. Če se povrnem k Štrukljifestu v Grušovlju, moram reči, da sprva nisem mogla verjeti, kako lahko lepo nadevana rezina štruklja privabi toliko ljudi skupaj. Mar še lahko podvomite, da imajo štruklji moč povezovanja? Zato navdušujejo.
