(Nasveti Marije Merljak) Možgani ne trpijo dehidracije ali Tako je vroče, da še misliti ne morem

Tako je vroče, da še misliti ne morem, je vzkliknil moj mož, ki potrjeno ne prenaša hude vročine. Po svoje je čudno, saj je bil v mladosti kot Goričan navajen na vroče poletje. A nikoli ni bilo tako pasje vroče kot zadnja leta. V slovenskem prostoru sicer času od 23. julija do 23. avgusta ljudsko rečemo pasji dnevi. A kar je preveč, je preveč, mar ne?! Moj mož je prepričan, da mu možgani naravnost odpovejo, ko temperatura preseže 30 stopinj Celzija. No, to ni povsem res, se pa njihovo delovanje upočasni in poslabša.

Znanstveno potrjeno je, da morajo možgani v hudi vročini del energije preusmeriti v hlajenje celotnega telesa prek širjenja žil in potenja. Posledica so padec tlaka, počasnejši pretok in padec koncentracije mineralov. Zaradi tega se zmanjša učinkovitost možganov, saj padejo koncentracija, spomin, hitrost obdelave podatkov v možganih in tako imenovani delovni spomin. Pojavu pravijo "možganska megla", ki se kaže v opazno počasnejših odzivih; odzivni čas se toliko poveča, da strokovnjaki že govorijo o počasnejših miselnih procesih. Če k temu dodamo še padec motivacije, smo že blizu tistemu, kar je vzkliknil moj mož na začetku članka.

Prebrala sem, da se tak proces resnično začne pri temperaturah nad 30 °C, a do resnih moten ali "odpovedi" možganov pride šele ob toplotnem udaru, ko se telesna temperatura jedra močno zviša in preseže 40 °C.

Kako si pomagamo

Poskrbimo za rehidracijo telesa. Možgani vsebujejo okrog 85 odstotkov vode, kakih deset odstotkov več, kot je povprečje telesa. Zato so še bolj občutljivi na dehidracijo. Ne prenesejo niti izgube enega odstotka vode. Če bi bili dalj časa dehidrirani, možgani ne bi mogli več pravilno delovati. A narava je pametnejša in je poskrbela, da je v možganih 20 odstotkov krvnega obtoka, čeprav dosegajo komaj eno petdesetino mase telesa. To je razumljivo, saj možgani delajo noč in dan, tudi ko spimo. Dehidracija oslabi normalno delovanje možganov.

Kako dehidracijo najlažje spoznamo? Med najpogostejšimi pokazatelji so žeja, ki je pri starejših lahko manj izrazita, zato so še bolj ogroženi. Potem suha usta in lepljiv jezik, temnejši urin in redkejše uriniranje, suha, manj prožna koža, utrujenost, oslabelost in pomanjkanje energije, migrenski glavobol, omotica, hitrejši srčni utrip, motnje spanja. Pri hujši dehidraciji se pojavijo še zmedenost ali zaspanost, omedlevica, nizek tlak ter hladna in bledikasta koža.

V življenju nekako zaznavamo tri obdobja žeje oziroma telesnega uravnavanja vode. Prvo je v materinem trebuhu, ko se občutek za žejo razvija, drugo obdobje je čas odraščanja, nekje do 23. leta, in tretje je obdobje odraslosti, ko občutek za žejo postopno plahni. Zato je treba biti pri starejših ljudeh še posebej pozoren, saj se občutek žeje z leti lahko hudo zmanjša. Pomembno je piti redno, tudi če niste žejni, vendar v razumnih mejah. Ljudje lahko tudi povsem izgubijo občutek za žejo in z leti postanejo kronično dehidrirani. Suha usta so lahko že kritični znak.

Otrok ob rojstvu vodo pridobi z materinim mlekom, pozneje pa ga postopno privajamo na pitje vode. Telo odraščajočega otroka nenehno potrebuje vodo za rast in razvoj. Danes se zdi skoraj težko prepričati mamice, da bi otrokom dajale piti vodo, poleg sokov. Vendar je zelo narobe, če otroci namesto vode pijejo umetne pijače, čeprav še tako popularnih imen, saj to ovira naravni razvoj in lahko privede do astme in alergij.

Vedeti moramo tudi, da sta odzivnost in sposobnost za učenje sorazmerna z uživanjem vode. Otroci in mladostniki, ki pijejo vodo, so bolj odzivni in dovzetni za učno snov. No, to velja tudi za odrasle.

Pomanjkanje vode se ne kaže samo v možganih in njihovi neodzivnosti, marveč v celem telesu. Ob pomanjkanju vode ne stečejo mnogi procesi, zato dehidracija prizadene celoten organizem. Kri postane bolj zgoščena, zato srce težje deluje, zmanjša se prekrvavitev tkiv in organov, slabše se uravnava telesna temperatura, ledvice varčujejo z vodo, zato je urina manj in je temnejši, mišice hitreje odpovedujejo, pojavijo se krči in utrujenost, upočasni se prebava in pojavi zaprtje.

Koliko piti

O tem se že velikokrat pisala in govorila, a venomer mi ljudje postavljajo vprašanja, koliko je potrebno piti. Dolgo je veljalo "ljudsko pravilo", da je treba popiti en liter vode na 25 kilogramov telesne mase, kar je uporabna orientacija, ni pa znanstveno natančno pravilo za vse ljudi in vse situacije.

Če odmislimo specifične poklice in okoliščine, med njimi tudi vročino, potem nekako velja, da je treba v povprečju piti 30–35 ml tekočine na kilogram telesne mase na dan (za 75 kg osebo od 2,2–2,6 l). To seveda velja za zdrave odrasle v običajnih razmerah. Pri tem je pomembno razlikovati med vso zaužito tekočino in čisto pitno vodo, saj skoraj tretjino dnevne tekočine lahko dobimo s hrano, če uživamo zadosti sadja, zelenjave, juhe, mleka in podobno.

Če govorimo posebej o čisti vodi, potem moramo razumeti, da je resnično potrebna količina vode odvisna od mnogih dejavnikov. Zunanjih, kot so temperatura, vlaga, veter, in osebnih, ki obsegajo starost posameznika, njegovo delo in morebitne bolezni. Ob vročini, telesnem naporu, vročici zaradi bolezni ali driski se potrebe po vodi seveda povečajo, medtem ko morajo ljudje s srčnim popuščanjem ali napredovalo ledvično boleznijo količino tekočine uskladiti z zdravnikom.

Najslabše je, če hudo dehidracijo tešimo s sladkimi šumečimi (gaziranimi) pijačami, čajem, kavo ali alkoholnimi pijačami, ki dehidracijo še povečajo.

Znoj in izguba mineralov

Med vročinskim valom ali ob težjem fizičnem delu se telo hoče znebiti odvečne toplote tudi tako, da se znoji. S potenjem se telo ohlajuje, a s tem poleg vode izgubljamo tudi sladkor in elektrolite, mineralne soli iz vrst natrija, kalija, kalcija in magnezija. Če zmanjka en samcat mineral, procesi v telesu ne morejo pravilno potekati! Čista voda je najboljša za nadomeščanje tekočine, saj odžeja in ne vsebuje kalorij. A nima dovolj mineralov, je brez vitaminov ali zaščitnih snovi.

Pomagajo sadni sokovi. A potrebno je piti 100-odstotne sokove brez dodanega sladkorja, najbolje sveže pripravljene, ki si jih sami zmešamo. Vsebujejo vitamine, predvsem vitamin C in folate, pravcato bogastvo mineralov, kot so kalij, magnezij in v manjši meri drugi, antioksidante (polifenole, karotenoide, flavonoide), ki pomagajo varovati celice pred oksidativnim stresom, ter naravne sladkorje, ki lahko po večjem telesnem naporu pomagajo pri

obnovi energije.

Boljše ravnovesje v črevesju zagotovimo s fermentiranimi mlečnimi izdelki. Naredimo si sadne in zelenjavne napitke z jogurti, kefirjem, kislim mlekom in tudi s sirotko. Juhe, mesne in zelenjavne, pomagajo odvajati vodo in uravnavajo razmerja med minerali. Morda je najbolj optimalno uživati sveže sadje, in to cel sadež, saj vsebuje tudi prehranske vlaknine.

Večje količine kalcija dobimo tudi v hrani: v parmezanu in drugih polnomastnih kravjih, ovčjih in kozjih sirih (ne pa v skuti in jogurtih), v sezamu, mandljih, peteršilju, figah in lešnikih. Veliko natrija dobimo v kraškem pršutu in drugih nedimljenih mesninah. Večje količine kalija dobimo v krompirju, paradižnikih, mandljih, pistacijah, svežem peteršilju, špinači, v bananah, svežih in suhih marelicah in figah, zeleni papriki, lubenicah in melonah. Večje količine magnezija dobimo v čokoladi, kakavu, orehih in oreščkih, v zeleni zelenjavi, v bananah.

Pri športni aktivnosti je smiselno, da si pripravimo izotonične napitke s pomarančami in ščepcem morske soli (1/8 čajne žličke solnega cveta), seveda z veliko vode in če nimamo zdravstvenih težav z ledvicami ali visokim tlakom. Pomaranče imajo kalij, sol pa prispeva natrij.

Če povzamemo

Voda je temelj hidracije. Sadni in zelenjavni sokovi pa niso pomembni toliko zaradi tekočine, temveč zato, ker organizmu poleg vode prinašajo vitamine, minerale in številne zaščitne rastlinske snovi. Zato naj voda ostane glavna pijača, sokovi pa njen koristni dopolnilni vir hranil.