"Vsakokratni župan lahko deluje v okviru svojih pristojnosti in zmožnosti. In vsakokrat se mora tudi odločati, ali bo občina vzela posojilo ali ne. Tako kot v zasebnem življenju. Moje mnenje je, da občina ni varčevalno društvo, ampak mora zagotavljati boljše življenjske razmere, navdihovati in dajati upanje. In vse to očitno daje rezultate glede na povečano število prebivalcev. Kaže se, da je bil to vzvod, da se po izgubi identitete nekoč industrijskega mesta zavemo, da znamo, zmoremo, pa tudi, da vedno bolj vemo, kaj hočemo. Proračun je bil vedno večji, ker je vedno več ljudi v mestu verjelo, da bomo prišli do cilja, vedno več pa je bilo tudi sodelovanja in zaupanja med mestom in ministrstvi. /.../
Je pa res, da mi posojil seveda ne bi jemali, če kot občina ne bi bili podfinancirani. Torej, nekdo si je izmislil formulo, ki jo je politično zelo težko spremeniti, je pa mogoče. Imamo namreč 212 občin in potem vedno pridejo opozorila, da bodo, če bodo velike občine nekaj dobile, manjše izgubile. Potem pa je tu vsakokratni izziv državnega proračuna, kjer lahko vsakokratna vlada odloča, koliko denarja bo obdržala pri sebi in o porabi odločala sama. Hrvaška je denimo v zadnjih letih na tem področju veliko bolje delovala, saj daje bistveno več denarja največjim mestom, saj se zaveda, da potem ta mesta z investicijami vlečejo razvoj celotne regije. Nam je to zdaj uspelo narediti z relativno malo državnega denarja in z iskanjem priložnosti pri evropskih virih, ampak dolgoročno to ni vzdržno. Država namreč v zakonu občinam nalaga obvezne naloge, ki jih mi izvajamo, ker pa za to ne dobimo dovolj sredstev, imamo na računu primanjkljaj. To je tako, kot bi jaz prišel v gostilno in naročal za vse mize, na koncu pa naj vsak plača sam."
Vir: MMC
